Page 45 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 45
Kakovost visokega šolstva 3.3
vztrajali, da so zanjo potrebna ustrezna finančna sredstva, ki bi,
podobno kot denimo na sosednjem Hrvaškem, za učinkovito iz-
vajanje bolonjskih programov zagotovila tako dodatna učiteljska
delovna mesta kot tudi dodatne čitalniške zmogljivosti, do kate-
rih bi, vsaj kar zadeva fakultete v središču Ljubljane, najlaže pri-
šli z gradnjo nove zgradbe Narodne in univerzitetne knjižnice, ki
se je v Sloveniji lotevamo že vse od leta 1987. [. . .] Povedano dru-
gače, če univerzitetni študij skrajšamo s štiri na tri leta, pri čemer
se zadnjih dvajset let sistematično slabšajo infrastrukturni pogoji
za samostojno delo študentov, je logično pričakovati, da bodo v bo-
lonjskih prvostopenjskih programih študenti osvojili manj znanja
kot v sedanjih univerzitetnih programih.
Pomanjkanje finančnih sredstev za izpeljavo reforme je dejstvo, s ka-
terim se čedalje bolj soočajo vodstva visokošolskih institucij. K temu
seveda pripomore aktualna gospodarska kriza, pa tudi nezavedanje
vodstev o potrebnosti dodatnih finančnih sredstev, ob sprejemanju in
uvedbi reforme. Visokošolske institucije so bile v reformo potisnjene s
strani politike in jim je bila naložena le izvedba dogovorjenega. Če bi že
takrat v večji meri vztrajali, da je potrebno vzpostaviti petletni celovit
študij na več programih, bi bila verjetno situacija drugačna. Prevladalo
pa je mnenje, da bodo diplomanti po treh letih študija dovolj usposo-
bljeni za vstop na trg dela ali za nadaljnji študij, ob bistveno krajšem
času študija kot doslej. Izkazalo se je, da večina študentov nadaljuje
študij na drugi stopnji, ob neposrečeni uvedbi dveh absolventskih sta-
žev, pa se čas študija podaljša na šest do sedem let. Na to vpliva tudi
pomanjkanje delovnih mest in izkoriščanje ugodnosti, ki jih prinaša
status študenta. Pomembno je tudi, v kateri fazi razvoja je reforma do-
letela visokošolsko institucijo. Mlade institucije, ki so bile sredi razvoj-
nega zagona, so v bistveno težjem položaju. Rezerv ni več nikjer, saj gre
več kot 90 odstotkov potrebnih sredstev za plače zaposlenih, razvoj je
praktično zastal, investicije so zamrznjene. Obenem pa je veliko težje
priti tudi do dodatnih sredstev iz drugih virov, s katerimi so pred viso-
košolske institucije krizo dopolnjevale svoje prihodke. Morda bo obdo-
bje po 2017 sprostilo raziskovalni zagon, čeprav shod za znanost, ki je
bil 19. aprila 2017 v Sloveniji kaže, da sredstev za raziskovanje ni dovolj,
nestabilnost financiranja v smislu odvisnoti od projektnega financira-
nja pa predstavlja veliko oviro za kadrovsko stabilnost in povezanost
pedagoškega in raziskovalnega procesa.
43
vztrajali, da so zanjo potrebna ustrezna finančna sredstva, ki bi,
podobno kot denimo na sosednjem Hrvaškem, za učinkovito iz-
vajanje bolonjskih programov zagotovila tako dodatna učiteljska
delovna mesta kot tudi dodatne čitalniške zmogljivosti, do kate-
rih bi, vsaj kar zadeva fakultete v središču Ljubljane, najlaže pri-
šli z gradnjo nove zgradbe Narodne in univerzitetne knjižnice, ki
se je v Sloveniji lotevamo že vse od leta 1987. [. . .] Povedano dru-
gače, če univerzitetni študij skrajšamo s štiri na tri leta, pri čemer
se zadnjih dvajset let sistematično slabšajo infrastrukturni pogoji
za samostojno delo študentov, je logično pričakovati, da bodo v bo-
lonjskih prvostopenjskih programih študenti osvojili manj znanja
kot v sedanjih univerzitetnih programih.
Pomanjkanje finančnih sredstev za izpeljavo reforme je dejstvo, s ka-
terim se čedalje bolj soočajo vodstva visokošolskih institucij. K temu
seveda pripomore aktualna gospodarska kriza, pa tudi nezavedanje
vodstev o potrebnosti dodatnih finančnih sredstev, ob sprejemanju in
uvedbi reforme. Visokošolske institucije so bile v reformo potisnjene s
strani politike in jim je bila naložena le izvedba dogovorjenega. Če bi že
takrat v večji meri vztrajali, da je potrebno vzpostaviti petletni celovit
študij na več programih, bi bila verjetno situacija drugačna. Prevladalo
pa je mnenje, da bodo diplomanti po treh letih študija dovolj usposo-
bljeni za vstop na trg dela ali za nadaljnji študij, ob bistveno krajšem
času študija kot doslej. Izkazalo se je, da večina študentov nadaljuje
študij na drugi stopnji, ob neposrečeni uvedbi dveh absolventskih sta-
žev, pa se čas študija podaljša na šest do sedem let. Na to vpliva tudi
pomanjkanje delovnih mest in izkoriščanje ugodnosti, ki jih prinaša
status študenta. Pomembno je tudi, v kateri fazi razvoja je reforma do-
letela visokošolsko institucijo. Mlade institucije, ki so bile sredi razvoj-
nega zagona, so v bistveno težjem položaju. Rezerv ni več nikjer, saj gre
več kot 90 odstotkov potrebnih sredstev za plače zaposlenih, razvoj je
praktično zastal, investicije so zamrznjene. Obenem pa je veliko težje
priti tudi do dodatnih sredstev iz drugih virov, s katerimi so pred viso-
košolske institucije krizo dopolnjevale svoje prihodke. Morda bo obdo-
bje po 2017 sprostilo raziskovalni zagon, čeprav shod za znanost, ki je
bil 19. aprila 2017 v Sloveniji kaže, da sredstev za raziskovanje ni dovolj,
nestabilnost financiranja v smislu odvisnoti od projektnega financira-
nja pa predstavlja veliko oviro za kadrovsko stabilnost in povezanost
pedagoškega in raziskovalnega procesa.
43
