Page 47 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 47
Financiranje visokega šolstva 3.3
ževanja opredeljuje kot notranjo (stopnja dokončanja študija, stopnja
osipa itd.) ter zunanjo (realizacija družbenih ciljev: vpliv izobraževal-
nega sektorja na zdravje, produktivnost dela, zaposelnost, gospodarsko
rast itd.). Bevčeva (2003, 101) sklepa:
Razlog, da ob odsotnosti šolnine ni zagotovljen enak dostop (na
osnovi rezultatov ankete o porabi gospodinjstev, o.p.), je v drugih
stroških študenta v zvezi z izobraževanjem – denarnih in oportu-
nitetnih. [. . .] Šolnina kot oblika zasebnega financiranja izobraže-
vanja je instrument cenovne politike na področju izobraževanja (je
cena za dano oziroma prejeto izobraževalno storitev); če je neu-
strezna (enaka 0), ima to lahko vrsto neugodnih posledic, kar raz-
mere v Sloveniji dokazujejo. Vpeljava šolnine ima, poleg navede-
nih, praviloma tudi druge ugodne učinke, ki bi v Sloveniji prav tako
bili dobrodošli; povečajo se sredstva za visoko šolstvo, izboljša se
kakovost izobraževalnih storitev, olajšan je razvoj zasebnih usta-
nov in poveča se konkurenca med izobraževalnimi ustanovami.
Ob argumentih Bevčeve lahko takoj najdemo številne protiargu-
mente, ki bi dokazovali ravno nasprotno. Lahko bi rekli, da šolnine
še dodatno diskriminirajo pripadnike ranljivih skupin, saj se tudi za
najemanje posojil redkeje odločajo. Zadevo bi zlahka rešili, če bi javna
sredstva namenjena visokošolskemu študiju vezali neposredno na po-
sameznika, ki bi jih z vpisom prenesel na izbrano inštitucijo. Učinko-
vitost izrabe sredstev bi bila enostavno dosežena na način, da bi se ob
primeru nezaključitve študija vzpostavila obveza za vračanje vloženih
sredstev, kar bi bil zelo dober stimulans, da se študent potrudi za pra-
vočasen zaključek študija. Obenem se dosežejo vsi želeni cilji, ki jih
omenja Bevčeva, tj. povečanje namenskih sredstev, skrb za večjo kako-
vost da bi privabljali študente, pa tudi spodbuda za razvoj kakovostnih
zasebnih institucij in konkurenco v odličnosti.
Ko Lipužič (2010, 3) komentira širjenje neoliberalne doktrine v Slo-
veniji, med drugim zapiše:
Posledično se je takšna izobraževalna politika začela čedalje bolj
udejanjati tudi pri financiranju ustanov zasebnega izobraževanja.
Naša državna blagohotno zagotavlja – bolj kot marsikje v Evropi
– precejšen denarni prispevek za osnovno dejavnost (tudi do 85
odstotkov) zasebnim šolam različnih stopenj.
Državno podporo ustanavljanju zasebnih izobraževalnih ustanov bi
bilo možno razumeti in pozdravljati, v kolikor izobraževalni sistem ne
45
ževanja opredeljuje kot notranjo (stopnja dokončanja študija, stopnja
osipa itd.) ter zunanjo (realizacija družbenih ciljev: vpliv izobraževal-
nega sektorja na zdravje, produktivnost dela, zaposelnost, gospodarsko
rast itd.). Bevčeva (2003, 101) sklepa:
Razlog, da ob odsotnosti šolnine ni zagotovljen enak dostop (na
osnovi rezultatov ankete o porabi gospodinjstev, o.p.), je v drugih
stroških študenta v zvezi z izobraževanjem – denarnih in oportu-
nitetnih. [. . .] Šolnina kot oblika zasebnega financiranja izobraže-
vanja je instrument cenovne politike na področju izobraževanja (je
cena za dano oziroma prejeto izobraževalno storitev); če je neu-
strezna (enaka 0), ima to lahko vrsto neugodnih posledic, kar raz-
mere v Sloveniji dokazujejo. Vpeljava šolnine ima, poleg navede-
nih, praviloma tudi druge ugodne učinke, ki bi v Sloveniji prav tako
bili dobrodošli; povečajo se sredstva za visoko šolstvo, izboljša se
kakovost izobraževalnih storitev, olajšan je razvoj zasebnih usta-
nov in poveča se konkurenca med izobraževalnimi ustanovami.
Ob argumentih Bevčeve lahko takoj najdemo številne protiargu-
mente, ki bi dokazovali ravno nasprotno. Lahko bi rekli, da šolnine
še dodatno diskriminirajo pripadnike ranljivih skupin, saj se tudi za
najemanje posojil redkeje odločajo. Zadevo bi zlahka rešili, če bi javna
sredstva namenjena visokošolskemu študiju vezali neposredno na po-
sameznika, ki bi jih z vpisom prenesel na izbrano inštitucijo. Učinko-
vitost izrabe sredstev bi bila enostavno dosežena na način, da bi se ob
primeru nezaključitve študija vzpostavila obveza za vračanje vloženih
sredstev, kar bi bil zelo dober stimulans, da se študent potrudi za pra-
vočasen zaključek študija. Obenem se dosežejo vsi želeni cilji, ki jih
omenja Bevčeva, tj. povečanje namenskih sredstev, skrb za večjo kako-
vost da bi privabljali študente, pa tudi spodbuda za razvoj kakovostnih
zasebnih institucij in konkurenco v odličnosti.
Ko Lipužič (2010, 3) komentira širjenje neoliberalne doktrine v Slo-
veniji, med drugim zapiše:
Posledično se je takšna izobraževalna politika začela čedalje bolj
udejanjati tudi pri financiranju ustanov zasebnega izobraževanja.
Naša državna blagohotno zagotavlja – bolj kot marsikje v Evropi
– precejšen denarni prispevek za osnovno dejavnost (tudi do 85
odstotkov) zasebnim šolam različnih stopenj.
Državno podporo ustanavljanju zasebnih izobraževalnih ustanov bi
bilo možno razumeti in pozdravljati, v kolikor izobraževalni sistem ne
45
