Page 48 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 48
3 Dekonstrukcija besedil
bi bil dovolj razvit, če bi bile opazne bistvene slabosti in slaba kakovost
javnega sistema, če javni sistem ne bi bil sposoben omogočati izobraže-
vanja za vse izobraževanja željne, če ne bi bile ponujane vse potrebne
vsebine in programi ali če bi želeli pospešiti ponudbo določenih progra-
mov. Tako pa se dogaja, da se pojavlja največ konkurence ravno tam,
kjer je bila že pred vstopom zasebnih ponudnikov največja zasičenost
programov. Temu je seveda razlog, da za družboslovne programe še ve-
dno vlada velik interes ter da za izvajanje teh programov ne potrebujete
velikega vlaganja v infrastrukturo in opremo.
Setnikar Cankar (2008, 24) opozarja še na eno dejstvo: »plačni sistem
v javnem sektorju je svež primer intervencije na javnih univerzah, odkar
so financirane iz javnih virov.« Avtonomija visokošolskih zavodov, ki so
financirani z javnimi sredstvi, ni enaka na zasebnih in javnih ustanovah.
Odkar so zaposleni v javnem visokem šolstvu izenačeni z drugimi za-
poslenimi v javnem sektorju in razvrščeni v natančno določene plačilne
razrede, imajo lahko zaposleni v zasebnem visokem šolstvu bistveno
ugodnejše delovne pogoje. Zaradi novele zakona o visokem šolstvu se
tudi delovne obveznosti visokošolskih učiteljev v javnem sistemu pove-
čujejo. Tudi zato lahko privabijo najboljše slovenske in tuje učitelje, saj
imajo zagotovljeno financiranje tako iz zasebnih kot javnih virov, zaradi
večinoma prekarnega zaposlovanja so tudi njihove obveznosti do zapo-
slenih manjše. Če torej želimo vzpostaviti večjo konkurenco je potrebno
vzpostaviti tudi enakopravne razmere.
Klun in Šućur (2010, 182) razvijata idejo o večji vključenosti posame-
znika pri financiranju študija na sledeči način:
V luči naraščajoče participacije posameznikov pri financiranju vi-
sokošolskega izobraževanja, bi bilo v Sloveniji smiselno razmisliti
o uvedbi plačevanja »obresti« za študente, ki ne zaključijo svojega
študija med uradnim trajanjem programa.
Zgornjo namero lahko dopolnimo tudi z idejo o nagrajevanju najbolj-
ših študentov, ki končajo študij predčasno in/ali z odličnimi ocenami,
tako da dobijo »trinajsto« štipendijo ali predčasno izplačan znesek na-
grade, enakovreden znesku, ki bi ga porabili do rednega zaključka štu-
dija.
3.4 Privatizacija visokega šolstva
McGettigan (2012) izpostavlja štiri vidike privatizacije visokega šol-
stva, kot formativne alternativne taksonomije: spreminjanje korpora-
46
bi bil dovolj razvit, če bi bile opazne bistvene slabosti in slaba kakovost
javnega sistema, če javni sistem ne bi bil sposoben omogočati izobraže-
vanja za vse izobraževanja željne, če ne bi bile ponujane vse potrebne
vsebine in programi ali če bi želeli pospešiti ponudbo določenih progra-
mov. Tako pa se dogaja, da se pojavlja največ konkurence ravno tam,
kjer je bila že pred vstopom zasebnih ponudnikov največja zasičenost
programov. Temu je seveda razlog, da za družboslovne programe še ve-
dno vlada velik interes ter da za izvajanje teh programov ne potrebujete
velikega vlaganja v infrastrukturo in opremo.
Setnikar Cankar (2008, 24) opozarja še na eno dejstvo: »plačni sistem
v javnem sektorju je svež primer intervencije na javnih univerzah, odkar
so financirane iz javnih virov.« Avtonomija visokošolskih zavodov, ki so
financirani z javnimi sredstvi, ni enaka na zasebnih in javnih ustanovah.
Odkar so zaposleni v javnem visokem šolstvu izenačeni z drugimi za-
poslenimi v javnem sektorju in razvrščeni v natančno določene plačilne
razrede, imajo lahko zaposleni v zasebnem visokem šolstvu bistveno
ugodnejše delovne pogoje. Zaradi novele zakona o visokem šolstvu se
tudi delovne obveznosti visokošolskih učiteljev v javnem sistemu pove-
čujejo. Tudi zato lahko privabijo najboljše slovenske in tuje učitelje, saj
imajo zagotovljeno financiranje tako iz zasebnih kot javnih virov, zaradi
večinoma prekarnega zaposlovanja so tudi njihove obveznosti do zapo-
slenih manjše. Če torej želimo vzpostaviti večjo konkurenco je potrebno
vzpostaviti tudi enakopravne razmere.
Klun in Šućur (2010, 182) razvijata idejo o večji vključenosti posame-
znika pri financiranju študija na sledeči način:
V luči naraščajoče participacije posameznikov pri financiranju vi-
sokošolskega izobraževanja, bi bilo v Sloveniji smiselno razmisliti
o uvedbi plačevanja »obresti« za študente, ki ne zaključijo svojega
študija med uradnim trajanjem programa.
Zgornjo namero lahko dopolnimo tudi z idejo o nagrajevanju najbolj-
ših študentov, ki končajo študij predčasno in/ali z odličnimi ocenami,
tako da dobijo »trinajsto« štipendijo ali predčasno izplačan znesek na-
grade, enakovreden znesku, ki bi ga porabili do rednega zaključka štu-
dija.
3.4 Privatizacija visokega šolstva
McGettigan (2012) izpostavlja štiri vidike privatizacije visokega šol-
stva, kot formativne alternativne taksonomije: spreminjanje korpora-
46
