Page 50 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 50
3 Dekonstrukcija besedil
na trgu visokošolskega izobraževanja. V visokošolskem prostoru
se poraja nov strateški okvir delovanja akademskih inštitucij, ki
naj bi postal, ko se bosta udejanjila vizija bolonjskega procesa in
politično inducirana privatizacija visokega šolstva, konkurenčno
bolj učinkovit, novi ponudniki pa bi bistveno razširili in obogatili
tržno ponudbo izobraževalnih programov za povpraševalce.
Še vedno se omenja privatizacijo in zasebno ponudbo, kot dejavnike,
ki naj bi povečevali konkurenčnost in kakovost visokošolskega izobra-
ževanja. In še vedno lahko ugotavljamo, da relevantnih študij na to
temo ni.
Trnavčevičeva (2004) postavi jasne ločnice:
Vpeljevanje trgov na področje izobraževanja namreč ni pomenilo
privatizacije šolstva in tudi danes ga ne moremo enačiti s priva-
tizacijo, popolno prepustitvijo individualni pobudi in neobstojem
državnega nadzora. Na področju javnega šolstva pomeni metafora
trga torej uvajanje kvazitrgov [. . .] Dodatek »kvazi« ali »javni« k be-
sedi trg pa naj bi označeval delež in oblike državne kontrole nad iz-
obraževanjem. Prosti trg je namreč vprašljiv, ne le v izobraževanju,
ampak tudi sicer.
Vsemogočnost tržnih silnic, ki naj bi urejale ponudbo in povpraševa-
nje se je že pokazala kot vprašljiva, tudi med zadnjo krizo. Pomanjkanje
teoretičnih modelov in poljubno preskakovanje med modeli v odvisno-
sti od dnevnih potreb so znali zagovorniki neoliberalizma nadomestiti
z učinkovitim in vztrajnim zagovarjanjem populističnih idej (npr. zah-
tevamo učinkovito porabljanje javnih sredstev in nadzor nad njim) in
uspešno povezati z zahtevami mednarodnih organizacij, ki so predvsem
glasnogovornice kapitala multinacionalk in mednarodnih finančnih in-
stitucij.
3.5 Neoliberalizem
Barkawi (2013) trdi, da gre pri neoliberalnem ropanju univerz za veliko
več kot le za zviševanje šolnin ter rezanje stroškov. Omenja tudi zadnje
podatke iz z da, da je le 24 ameriških profesorjev redno zaposlenih,
kar zmanjšuje varnost zaposlenih ter da so v Harvardu pozvali svoje
alumnije, naj kot prostovoljci namenjajo svoj čas kot online mentorji ter
upravljavci skupinskih diskusij, kar bo le še bolj zmanjševalo potrebo po
redno zaposlenih. Moč managementa visokošolskih institucij narašča,
samostojnost in avtonomija akademikov pa počasi izginja.
48
na trgu visokošolskega izobraževanja. V visokošolskem prostoru
se poraja nov strateški okvir delovanja akademskih inštitucij, ki
naj bi postal, ko se bosta udejanjila vizija bolonjskega procesa in
politično inducirana privatizacija visokega šolstva, konkurenčno
bolj učinkovit, novi ponudniki pa bi bistveno razširili in obogatili
tržno ponudbo izobraževalnih programov za povpraševalce.
Še vedno se omenja privatizacijo in zasebno ponudbo, kot dejavnike,
ki naj bi povečevali konkurenčnost in kakovost visokošolskega izobra-
ževanja. In še vedno lahko ugotavljamo, da relevantnih študij na to
temo ni.
Trnavčevičeva (2004) postavi jasne ločnice:
Vpeljevanje trgov na področje izobraževanja namreč ni pomenilo
privatizacije šolstva in tudi danes ga ne moremo enačiti s priva-
tizacijo, popolno prepustitvijo individualni pobudi in neobstojem
državnega nadzora. Na področju javnega šolstva pomeni metafora
trga torej uvajanje kvazitrgov [. . .] Dodatek »kvazi« ali »javni« k be-
sedi trg pa naj bi označeval delež in oblike državne kontrole nad iz-
obraževanjem. Prosti trg je namreč vprašljiv, ne le v izobraževanju,
ampak tudi sicer.
Vsemogočnost tržnih silnic, ki naj bi urejale ponudbo in povpraševa-
nje se je že pokazala kot vprašljiva, tudi med zadnjo krizo. Pomanjkanje
teoretičnih modelov in poljubno preskakovanje med modeli v odvisno-
sti od dnevnih potreb so znali zagovorniki neoliberalizma nadomestiti
z učinkovitim in vztrajnim zagovarjanjem populističnih idej (npr. zah-
tevamo učinkovito porabljanje javnih sredstev in nadzor nad njim) in
uspešno povezati z zahtevami mednarodnih organizacij, ki so predvsem
glasnogovornice kapitala multinacionalk in mednarodnih finančnih in-
stitucij.
3.5 Neoliberalizem
Barkawi (2013) trdi, da gre pri neoliberalnem ropanju univerz za veliko
več kot le za zviševanje šolnin ter rezanje stroškov. Omenja tudi zadnje
podatke iz z da, da je le 24 ameriških profesorjev redno zaposlenih,
kar zmanjšuje varnost zaposlenih ter da so v Harvardu pozvali svoje
alumnije, naj kot prostovoljci namenjajo svoj čas kot online mentorji ter
upravljavci skupinskih diskusij, kar bo le še bolj zmanjševalo potrebo po
redno zaposlenih. Moč managementa visokošolskih institucij narašča,
samostojnost in avtonomija akademikov pa počasi izginja.
48
