Page 52 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 52
3 Dekonstrukcija besedil
temu se pri ljudeh pojavlja strah pred privatizacijo izobraževanja, saj so
svobodo že imeli. Svobodo v smislu pravice do dela, stanovanja, brez-
plačne zdravstvene oskrbe, socialnega varstva, dobre izobrazbe. In ko
jim vzameš ali hočeš vzeti že pridobljene pravice se sproži revolt; poleg
tega ne vedo ali bodo prikrajšani za izobrazbo res samo zaradi pomanj-
kanja denarja ali morda zato, ker si oblastniki želijo manj neizobraže-
nega prebivalstva. Manj izobraženo prebivalstvo je namreč tudi manj
drzno, bolj ubogljivo in zaupljivo.
Krambergerjeva (2003) definira neoliberalizem zgolj kot »eno od in-
teresno vsiljenih in prek grobe simbolne uzurpacije univerzaliziranih
družbenih reprezentacij, ki si je skozi nasilje ameriškega kulturnega im-
perializma in pod pritiskom kapitalske logike ter medijske propagande
uspela prisvojiti primat pri označevanju družbenih razmerij na svetu.«
Opredeli ga kot politiko in ne usodo, neoliberalni diskurz pa naj bi slo-
venski mediji in intelektualci, tihotapci (fr. passeur) integrirali v nacio-
nalni interes ter redefinirali evalvacijske kriterije na različnih družbenih
poljih. »Naturalizacija družbeno škodljive ideološke paradigme – kajti
neoliberalizem je prav to in nič drugega – služi le temu, da se zabriše
odgovornost za omejene, same na sebi skrajno reakcionarne in repre-
sivne politične izbire in odločitve.« V zaključku Krambergerjeva (2003,
91) nadvse navdahnjeno spet povzame:
Dekonstrukcija neoliberalizma ni lateralen ali postranski opra-
vek nekakšnih neprilagojenih intelektualnih upornikov, kakor bi
agenti konzervativne »akademicizirane sociodiceje«¹ v Sloveniji
in drugje radi videli in prikazali. Ko s kritičnim mišljenjem »raz-
tapljamo dokso«,² gre za obrambo temeljnih znanstvenih in kul-
turnih pridobitev zadnjega stoletja, med katerimi je bistvena in
neodtujljiva pridobitev avtonomije znanstvenih in kulturnih polj
produkcije (čeprav v Sloveniji nikdar ni bila v celoti izpeljana, to
še zdaleč ne pomeni, da se zanjo ni treba še naprej boriti, ravno
narobe – do nje mora priti, če naj znanost v Sloveniji sploh tako
imenujemo). Kljub temu, da je v neformalnem večernem pogovoru
švicarski udeleženec Joining the Club pripomnil, »tu se ne splača
niti govoriti, saj pravzaprav ni nikogar, ki bi sploh kaj slišal«, sem
¹ Legitimiranje družbenih neenakosti.
² Samoumevnost; po Bourdieju (1977, 164–169) zajema kar spada pod to, kar si je možno
zamisliti in reči (»vesolje možnega diskurza«), tisto kar »gre brez besed, ker pride brez
besed«.
50
temu se pri ljudeh pojavlja strah pred privatizacijo izobraževanja, saj so
svobodo že imeli. Svobodo v smislu pravice do dela, stanovanja, brez-
plačne zdravstvene oskrbe, socialnega varstva, dobre izobrazbe. In ko
jim vzameš ali hočeš vzeti že pridobljene pravice se sproži revolt; poleg
tega ne vedo ali bodo prikrajšani za izobrazbo res samo zaradi pomanj-
kanja denarja ali morda zato, ker si oblastniki želijo manj neizobraže-
nega prebivalstva. Manj izobraženo prebivalstvo je namreč tudi manj
drzno, bolj ubogljivo in zaupljivo.
Krambergerjeva (2003) definira neoliberalizem zgolj kot »eno od in-
teresno vsiljenih in prek grobe simbolne uzurpacije univerzaliziranih
družbenih reprezentacij, ki si je skozi nasilje ameriškega kulturnega im-
perializma in pod pritiskom kapitalske logike ter medijske propagande
uspela prisvojiti primat pri označevanju družbenih razmerij na svetu.«
Opredeli ga kot politiko in ne usodo, neoliberalni diskurz pa naj bi slo-
venski mediji in intelektualci, tihotapci (fr. passeur) integrirali v nacio-
nalni interes ter redefinirali evalvacijske kriterije na različnih družbenih
poljih. »Naturalizacija družbeno škodljive ideološke paradigme – kajti
neoliberalizem je prav to in nič drugega – služi le temu, da se zabriše
odgovornost za omejene, same na sebi skrajno reakcionarne in repre-
sivne politične izbire in odločitve.« V zaključku Krambergerjeva (2003,
91) nadvse navdahnjeno spet povzame:
Dekonstrukcija neoliberalizma ni lateralen ali postranski opra-
vek nekakšnih neprilagojenih intelektualnih upornikov, kakor bi
agenti konzervativne »akademicizirane sociodiceje«¹ v Sloveniji
in drugje radi videli in prikazali. Ko s kritičnim mišljenjem »raz-
tapljamo dokso«,² gre za obrambo temeljnih znanstvenih in kul-
turnih pridobitev zadnjega stoletja, med katerimi je bistvena in
neodtujljiva pridobitev avtonomije znanstvenih in kulturnih polj
produkcije (čeprav v Sloveniji nikdar ni bila v celoti izpeljana, to
še zdaleč ne pomeni, da se zanjo ni treba še naprej boriti, ravno
narobe – do nje mora priti, če naj znanost v Sloveniji sploh tako
imenujemo). Kljub temu, da je v neformalnem večernem pogovoru
švicarski udeleženec Joining the Club pripomnil, »tu se ne splača
niti govoriti, saj pravzaprav ni nikogar, ki bi sploh kaj slišal«, sem
¹ Legitimiranje družbenih neenakosti.
² Samoumevnost; po Bourdieju (1977, 164–169) zajema kar spada pod to, kar si je možno
zamisliti in reči (»vesolje možnega diskurza«), tisto kar »gre brez besed, ker pride brez
besed«.
50
