Page 53 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
Neoliberalizem 3.5
prepričana, da je edino ustrezno orodje proti zvijačam »globaliza-
cijskih« trendov, neoliberalne dominacije prav glasna, nedvoumna
in neposredna kritična govorica.
Dokaj ostra opredelitev neoliberalizma kot »družbeno škodljive ide-
ološke paradigme« nekoliko privzdigne zastor pred zakulisnim dogaja-
njem in morebitnimi dejanskimi namerami akterjev. Pomislili bi lahko,
da ravno nebrzdano hitenje z reformami vseh vrst, zasipanje s spre-
membami temeljnih zakonov, strašenje pred intervencijo od zunaj, ka-
žejo na uveljavljanje doktrine šoka, ko je treba preprosto zatreti vsakr-
šno drugačno mišljenje. Lahko se pogovarjamo o vsem, le o spremem-
bah predlaganih rešitev ne. Predlagana rešitev je v javni obravnavi dva
dneva, preko vikenda, nato bo parlament odločal o sprejetju. Vrsto po-
dobnih ukrepanj druge Janševe vlade bi lahko še našteli, ki kažejo na
pravo naravo neoliberalne politike.
Jurše (2009, 55) trdi, da se univerze s pretirano komercializacijo izpo-
stavljajo nevarnosti, da zaradi podjetniško naravnane filozofije »posta-
vijo pod vprašaj lastne osnovne družbene vrednote in odgovornosti«:
S pretirano širitvijo neoliberalizma in logike tržnega mehanizma v
akademsko sfero se visoko šolstvo tudi izpostavlja vrsti negativnih
učinkov in posledic svojega delovanja. Zaradi preveč poudarjene
tržne logike lahko prične slabeti družbeni pomen intelektualne ra-
dovednosti, uvajanje korporacijske kulture menedžmenta pa utr-
juje politično moč univerzitetne administracije ter krni akadem-
sko svobodo in vizijo, saj večino presoj umešča v logiko stroškov,
dobička in rasti.
Polje neoliberalnega hegemonizma ni le vstopilo v visokošolsko sfero,
ampak je že izgnalo vse alternative. Mimogrede, v 59. členu Ustave rs
piše, da je zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvar-
janja. Danes se visokošolski učitelji ukvarjajo z varnostjo svoje zaposli-
tve, z iskanjem sponzorjev v gospodarstvu, katerih potrebe in želje bi
uresničili preko aplikativnih projektov, s skrbjo za zniževanje stroškov,
z administriranjem, izpolnjevanjem poročil in časovnic, kaj so delali in
koliko, ne pa s premikanjem meja znanosti. Ker so formalno zavezani
k 40 urnemu delavniku, kot ostali javni uslužbenci, se morajo pri pi-
sanju poročil celo lagati o dejansko porabljenem času, saj se znanstve-
nega ustavarjanja večinoma ne da prekiniti po osmih oddelanih urah
dnevno. In zakaj je sploh potreben dodatni nadzor, kakovost njihovega
dela je namreč že preverjana skozi ocenjevanje na študentskih anketah,
51
prepričana, da je edino ustrezno orodje proti zvijačam »globaliza-
cijskih« trendov, neoliberalne dominacije prav glasna, nedvoumna
in neposredna kritična govorica.
Dokaj ostra opredelitev neoliberalizma kot »družbeno škodljive ide-
ološke paradigme« nekoliko privzdigne zastor pred zakulisnim dogaja-
njem in morebitnimi dejanskimi namerami akterjev. Pomislili bi lahko,
da ravno nebrzdano hitenje z reformami vseh vrst, zasipanje s spre-
membami temeljnih zakonov, strašenje pred intervencijo od zunaj, ka-
žejo na uveljavljanje doktrine šoka, ko je treba preprosto zatreti vsakr-
šno drugačno mišljenje. Lahko se pogovarjamo o vsem, le o spremem-
bah predlaganih rešitev ne. Predlagana rešitev je v javni obravnavi dva
dneva, preko vikenda, nato bo parlament odločal o sprejetju. Vrsto po-
dobnih ukrepanj druge Janševe vlade bi lahko še našteli, ki kažejo na
pravo naravo neoliberalne politike.
Jurše (2009, 55) trdi, da se univerze s pretirano komercializacijo izpo-
stavljajo nevarnosti, da zaradi podjetniško naravnane filozofije »posta-
vijo pod vprašaj lastne osnovne družbene vrednote in odgovornosti«:
S pretirano širitvijo neoliberalizma in logike tržnega mehanizma v
akademsko sfero se visoko šolstvo tudi izpostavlja vrsti negativnih
učinkov in posledic svojega delovanja. Zaradi preveč poudarjene
tržne logike lahko prične slabeti družbeni pomen intelektualne ra-
dovednosti, uvajanje korporacijske kulture menedžmenta pa utr-
juje politično moč univerzitetne administracije ter krni akadem-
sko svobodo in vizijo, saj večino presoj umešča v logiko stroškov,
dobička in rasti.
Polje neoliberalnega hegemonizma ni le vstopilo v visokošolsko sfero,
ampak je že izgnalo vse alternative. Mimogrede, v 59. členu Ustave rs
piše, da je zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvar-
janja. Danes se visokošolski učitelji ukvarjajo z varnostjo svoje zaposli-
tve, z iskanjem sponzorjev v gospodarstvu, katerih potrebe in želje bi
uresničili preko aplikativnih projektov, s skrbjo za zniževanje stroškov,
z administriranjem, izpolnjevanjem poročil in časovnic, kaj so delali in
koliko, ne pa s premikanjem meja znanosti. Ker so formalno zavezani
k 40 urnemu delavniku, kot ostali javni uslužbenci, se morajo pri pi-
sanju poročil celo lagati o dejansko porabljenem času, saj se znanstve-
nega ustavarjanja večinoma ne da prekiniti po osmih oddelanih urah
dnevno. In zakaj je sploh potreben dodatni nadzor, kakovost njihovega
dela je namreč že preverjana skozi ocenjevanje na študentskih anketah,
51
