Page 55 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 55
Marketizacija 3.6
Zanesljivo lahko zatrdimo, da marketizacija in neoliberalistične te-
žnje ne prispevajo k ohranjanju doseženega nivoja socialne države. Raz-
kol med lastniki kapitala in podjetnimi posamezniki ter izkoriščanimi
ponudniki delovne sile se še povečuje. Dodatno povečevanje neravno-
vesja lahko vodi do diskontinuiranega razvoja družbe, ko se izkoriščani
uprejo in zahtevajo spremembe pri delitvi družbenega produkta. Giba-
nja, ki so se začela v arabskih državah so pripeljala do sprememb režima,
gibanja z Wall Streeta (en odstotek) pa se v različnih oblikah protestov
selijo tudi v države Evropske unije. Zaradi finančne krize so neformalna
omrežja že izčrpala svoje rezerve in se težko soočajo s svojo nemočjo ob
spopadanju s situacijo. Prostovoljci, ki so še včeraj prispevali sredstva,
čas in denar za potrebne, so danes sami prejemniki pomoči. Nadaljnje
zniževanje nivoja javnih storitev in že pridobljenih pravic tako ne more
dobiti želene legitimnosti med širšo družbo.
Trnavčevičeva (2004) razmišlja o neoliberalni politiki in marketizaciji
v slovenskem visokem šolstvu ter zapiše naslednje:
Neoliberalna politika, povezana s kapitalom, in marketizacijski
procesi v izobraževanju temeljijo na skupni filozofiji, filozofiji trga.
Cilj je ustvarjanje dobička, za kar je nujna delovna sila z ustreznimi
znanji in veščinami, konkurenčna na svetovnih trgih. Izobraževa-
nje je delno »v funkciji« ekonomskega blagostanja, zato je treba
ob zmanjševanju državnih pravnih omejitev uvesti mehanizme, ki
bodo povečali odzivnost šol, »zamajali« toge, birokratske šolske
sisteme, povečali odgovornost za porabo javnih sredstev in izbolj-
šali učne uspehe.
Morda nekoliko preozko razmišljanje o podmenah neoliberalne po-
litike, saj ta deluje transnacionalno, odpira trge tujemu kapitalu, ruši
meje na novih področjih, kot so javne storitve, tudi v izobraževanju.
Nejasen je predvsem stavek »Cilj je ustvarjanje dobička, za kar je nujna
delovna sila z ustreznimi znanji [. . .]« Če bi bila za ustvarjanje dobička
v izobraževanju res nujna usposobljena delovna sila, ki bi bila konku-
renčna tudi na tujih trgih, lahko sklepamo, da je avtorica mislila na pre-
davatelje. Vendar lahko iz nadaljevanja sklepamo, da misli na produkte
izobraževanja, torej študente, dijake. Če torej benevolentno sklepamo,
da avtorica ni mislila na trge v izobraževanju ampak na trge na splošno,
potem je izobraževanje le v funkciji proizvajalca koristnih proizvodnih
faktorjev, ki pa morajo biti tosmerno res »uporabni in konkurenčni«.
Trnavčevičeva (2004) nadaljuje:
53
Zanesljivo lahko zatrdimo, da marketizacija in neoliberalistične te-
žnje ne prispevajo k ohranjanju doseženega nivoja socialne države. Raz-
kol med lastniki kapitala in podjetnimi posamezniki ter izkoriščanimi
ponudniki delovne sile se še povečuje. Dodatno povečevanje neravno-
vesja lahko vodi do diskontinuiranega razvoja družbe, ko se izkoriščani
uprejo in zahtevajo spremembe pri delitvi družbenega produkta. Giba-
nja, ki so se začela v arabskih državah so pripeljala do sprememb režima,
gibanja z Wall Streeta (en odstotek) pa se v različnih oblikah protestov
selijo tudi v države Evropske unije. Zaradi finančne krize so neformalna
omrežja že izčrpala svoje rezerve in se težko soočajo s svojo nemočjo ob
spopadanju s situacijo. Prostovoljci, ki so še včeraj prispevali sredstva,
čas in denar za potrebne, so danes sami prejemniki pomoči. Nadaljnje
zniževanje nivoja javnih storitev in že pridobljenih pravic tako ne more
dobiti želene legitimnosti med širšo družbo.
Trnavčevičeva (2004) razmišlja o neoliberalni politiki in marketizaciji
v slovenskem visokem šolstvu ter zapiše naslednje:
Neoliberalna politika, povezana s kapitalom, in marketizacijski
procesi v izobraževanju temeljijo na skupni filozofiji, filozofiji trga.
Cilj je ustvarjanje dobička, za kar je nujna delovna sila z ustreznimi
znanji in veščinami, konkurenčna na svetovnih trgih. Izobraževa-
nje je delno »v funkciji« ekonomskega blagostanja, zato je treba
ob zmanjševanju državnih pravnih omejitev uvesti mehanizme, ki
bodo povečali odzivnost šol, »zamajali« toge, birokratske šolske
sisteme, povečali odgovornost za porabo javnih sredstev in izbolj-
šali učne uspehe.
Morda nekoliko preozko razmišljanje o podmenah neoliberalne po-
litike, saj ta deluje transnacionalno, odpira trge tujemu kapitalu, ruši
meje na novih področjih, kot so javne storitve, tudi v izobraževanju.
Nejasen je predvsem stavek »Cilj je ustvarjanje dobička, za kar je nujna
delovna sila z ustreznimi znanji [. . .]« Če bi bila za ustvarjanje dobička
v izobraževanju res nujna usposobljena delovna sila, ki bi bila konku-
renčna tudi na tujih trgih, lahko sklepamo, da je avtorica mislila na pre-
davatelje. Vendar lahko iz nadaljevanja sklepamo, da misli na produkte
izobraževanja, torej študente, dijake. Če torej benevolentno sklepamo,
da avtorica ni mislila na trge v izobraževanju ampak na trge na splošno,
potem je izobraževanje le v funkciji proizvajalca koristnih proizvodnih
faktorjev, ki pa morajo biti tosmerno res »uporabni in konkurenčni«.
Trnavčevičeva (2004) nadaljuje:
53
