Page 64 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 64
3 Dekonstrukcija besedil
turno prilagojene programe in fiskalne omejitve za institucionalno šir-
jenje prevlade globaliziranega trga in njegovega poenotenja pod tak-
tirko w t o.«
Štrajn (2008) se ob kritičnem komentarju ustanavljanja zasebnih vi-
sokih šol dotakne tudi globalizacije ter črnogledo umesti slovensko vi-
soko šolstvo prihodnosti v okolje ameriških vaških collegev:
Vse to pa med drugim poteka tudi v imenu bolonjskega procesa.
Le-ta prevaja amerikanizacijo znanosti in visokošolskega izobra-
ževanja v bolonjski trend, v katerem se vsi prilagajamo globali-
zaciji. Če je kdo v Sloveniji nekoč razumel, da ta globalizacija po-
meni večje kroženje naših študentov po Evropi in nekaj malega
tudi evropskih študentov po naših univerzah, ni prav dobro razu-
mel za kaj gre. Globalizacija pomeni, da bodo visoke šole prišle na
lokalno raven. In kakšne šole vse?! Bolonjske sheme omogočajo se-
stave programov iz fragmentov vsega, kar vam srce poželi – samo
te delčke je treba poimenovati za znanje, v sklopu katerega se raz-
vijajo sposobnosti študentov in se kopičijo spretnosti ter kompe-
tence. [. . .] Večina ameriških študentov je v množičnem izobraže-
vanju deležna prav takega fragmentiranega izobraževanja v lokal-
nem community collegu, če, seveda, odštejemo nekaj elitnih in zelo
dragih univerz. Ta ameriški odgovor na množičnost izobraževanja
je zdaj zmagovit – podobno kot koncept globalnega kapitalizma.
Delno lahko pritegnemo zgornjemu katastrofičnemu scenariju, saj se
slovenski odločevalci, vsi po vrsti, ukvarjajo z decentralizacijo, regiona-
lizacijo, dostopnostjo in večanjem stopnje konkurence med slovenskimi
visokošolskimi institucijami. Medveš (2008, 6) analizira globalizacijo
izobraževanja predvsem kot makrosociološki in političen proces in se
sprašuje, na kakšen način Slovenija vstopa v globalizacijske procese:
Globalizacijo razumem kot svetovno organizirane procese, s kate-
rimi transnacionalne organizacije (oecd, Svetovna banka, Evrop-
ska komisija . . .) širijo svoje vizije in »mite« o izobraževanju. Te
vizije nagovarjajo države in kulturna okolja z močnim svetovnim
vplivom, v ozadju vizij pa vedno odkrivamo globalne interese kapi-
tala. Globalizacija je torej način, kako posamezne države, svetovne
nosilke politične moči, uveljavljajo svoje strategije gospodarskega
razvoja ter krepijo svojo politično vlogo in moč prek transnacio-
nalnih organizacij. Pokazano je tudi, kako s tem namenom razvi-
jajo strategije delovanja. Izobraževanje pa je pravi hormon za kre-
62
turno prilagojene programe in fiskalne omejitve za institucionalno šir-
jenje prevlade globaliziranega trga in njegovega poenotenja pod tak-
tirko w t o.«
Štrajn (2008) se ob kritičnem komentarju ustanavljanja zasebnih vi-
sokih šol dotakne tudi globalizacije ter črnogledo umesti slovensko vi-
soko šolstvo prihodnosti v okolje ameriških vaških collegev:
Vse to pa med drugim poteka tudi v imenu bolonjskega procesa.
Le-ta prevaja amerikanizacijo znanosti in visokošolskega izobra-
ževanja v bolonjski trend, v katerem se vsi prilagajamo globali-
zaciji. Če je kdo v Sloveniji nekoč razumel, da ta globalizacija po-
meni večje kroženje naših študentov po Evropi in nekaj malega
tudi evropskih študentov po naših univerzah, ni prav dobro razu-
mel za kaj gre. Globalizacija pomeni, da bodo visoke šole prišle na
lokalno raven. In kakšne šole vse?! Bolonjske sheme omogočajo se-
stave programov iz fragmentov vsega, kar vam srce poželi – samo
te delčke je treba poimenovati za znanje, v sklopu katerega se raz-
vijajo sposobnosti študentov in se kopičijo spretnosti ter kompe-
tence. [. . .] Večina ameriških študentov je v množičnem izobraže-
vanju deležna prav takega fragmentiranega izobraževanja v lokal-
nem community collegu, če, seveda, odštejemo nekaj elitnih in zelo
dragih univerz. Ta ameriški odgovor na množičnost izobraževanja
je zdaj zmagovit – podobno kot koncept globalnega kapitalizma.
Delno lahko pritegnemo zgornjemu katastrofičnemu scenariju, saj se
slovenski odločevalci, vsi po vrsti, ukvarjajo z decentralizacijo, regiona-
lizacijo, dostopnostjo in večanjem stopnje konkurence med slovenskimi
visokošolskimi institucijami. Medveš (2008, 6) analizira globalizacijo
izobraževanja predvsem kot makrosociološki in političen proces in se
sprašuje, na kakšen način Slovenija vstopa v globalizacijske procese:
Globalizacijo razumem kot svetovno organizirane procese, s kate-
rimi transnacionalne organizacije (oecd, Svetovna banka, Evrop-
ska komisija . . .) širijo svoje vizije in »mite« o izobraževanju. Te
vizije nagovarjajo države in kulturna okolja z močnim svetovnim
vplivom, v ozadju vizij pa vedno odkrivamo globalne interese kapi-
tala. Globalizacija je torej način, kako posamezne države, svetovne
nosilke politične moči, uveljavljajo svoje strategije gospodarskega
razvoja ter krepijo svojo politično vlogo in moč prek transnacio-
nalnih organizacij. Pokazano je tudi, kako s tem namenom razvi-
jajo strategije delovanja. Izobraževanje pa je pravi hormon za kre-
62
