Page 66 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 66
3 Dekonstrukcija besedil
žavnih izobraževalnih institucij oziroma institucij z ustavno avto-
nomijo, in to je prav visoko šolstvo. Bolonjski proces vsebuje dve
bistveni komponenti. V ospredju nekako izstopa zahteva po sis-
temu treh stopenj. Čeprav to ni njegov osrednji namen, izstopa
predvsem zato, ker je to tista njegova dimenzija, ki se vpeljuje
prek države. Osrednji namen pa je ustvarjanje skupnega evrop-
skega visokošolskega prostora, ki je po svoji definiciji transnacio-
nalen. Do njega zato ni mogoče priti prek države, temveč z ustvar-
janjem evropske univerzitetne mreže, kar po naravi stvari lahko
dosežejo le univerze z neposrednim sodelovanjem. Zato so v pro-
jektu bolonjskega procesa tako poudarjeni cilji izmenjave profe-
sorjev in študentov, vrhunec bolonjskih vrednot pa je usklajeva-
nje programov (tuning proces) in povsem na vrhu vrednotne le-
stvice t. i. skupni programi (joint programme) in skupne diplome
univerz. Pogoj za vse to pa je notranja reforma univerz, ki naj bi
sledila nekaterim temeljnim skupnim ciljem (izbirnosti, interdi-
sciplinarnosti, naravnanosti v razvoj kompetenc). S tega vidika so
stopnje študija res obroben problem, čeprav ga je treba uskladiti,
da je mogoče sodelovanje na ravni univerz.
Reformo univerz je potrebno seveda ustrezno financirati. Kot se je iz-
kazalo, se to pod (prekratko?) drugo Janševo vlado ni zgodilo. Dejstvo
pa je, da mednarodnih deležnikov, ki so vključeni v oblikovanje izobra-
ževalne politike ne moremo razumeti, če jih analiziramo izključno z na-
cionalnega gledišča, sploh če upoštevamo še nove socialne, politične in
ekonomske kontekste. Medveš (2008) naprej:
Moja temeljna ugotovitev je, da implementacijo bolonjskega pro-
cesa označuje in ovira izrazit konflikt med državo in univerzo. Bi-
stvo tega konflikta je spor o akademski oziroma pragmatični naravi
študija. Vsi akterji se zavedajo, da sodobna univerza ne more biti
zaprta v slonokoščeni stolp modrosti. Vsi akterji in še posebno uni-
verza ter študenti so enotni glede nujnosti povezovanja študija s
prakso. Spor nastaja ob vprašanju kako: ali s sistematičnim ustvar-
jalnim raziskovanjem ali z izkustvenim razvijanjem funkcionalnih
delovnih sposobnosti in spretnosti, pomembnih za trg dela. [. . .]
Seveda se nam sproža ob tem vprašanje, ali ni nemara v ozadju bo-
lonjskega procesa povsem drugačna ideologija, kot nas izrecno na-
govarja v ciljih ustvarjanja evropske univerzitetne povezave, mo-
bilnosti, svobode, višje kakovosti študija? Ali ni v ozadju skrita ide-
64
žavnih izobraževalnih institucij oziroma institucij z ustavno avto-
nomijo, in to je prav visoko šolstvo. Bolonjski proces vsebuje dve
bistveni komponenti. V ospredju nekako izstopa zahteva po sis-
temu treh stopenj. Čeprav to ni njegov osrednji namen, izstopa
predvsem zato, ker je to tista njegova dimenzija, ki se vpeljuje
prek države. Osrednji namen pa je ustvarjanje skupnega evrop-
skega visokošolskega prostora, ki je po svoji definiciji transnacio-
nalen. Do njega zato ni mogoče priti prek države, temveč z ustvar-
janjem evropske univerzitetne mreže, kar po naravi stvari lahko
dosežejo le univerze z neposrednim sodelovanjem. Zato so v pro-
jektu bolonjskega procesa tako poudarjeni cilji izmenjave profe-
sorjev in študentov, vrhunec bolonjskih vrednot pa je usklajeva-
nje programov (tuning proces) in povsem na vrhu vrednotne le-
stvice t. i. skupni programi (joint programme) in skupne diplome
univerz. Pogoj za vse to pa je notranja reforma univerz, ki naj bi
sledila nekaterim temeljnim skupnim ciljem (izbirnosti, interdi-
sciplinarnosti, naravnanosti v razvoj kompetenc). S tega vidika so
stopnje študija res obroben problem, čeprav ga je treba uskladiti,
da je mogoče sodelovanje na ravni univerz.
Reformo univerz je potrebno seveda ustrezno financirati. Kot se je iz-
kazalo, se to pod (prekratko?) drugo Janševo vlado ni zgodilo. Dejstvo
pa je, da mednarodnih deležnikov, ki so vključeni v oblikovanje izobra-
ževalne politike ne moremo razumeti, če jih analiziramo izključno z na-
cionalnega gledišča, sploh če upoštevamo še nove socialne, politične in
ekonomske kontekste. Medveš (2008) naprej:
Moja temeljna ugotovitev je, da implementacijo bolonjskega pro-
cesa označuje in ovira izrazit konflikt med državo in univerzo. Bi-
stvo tega konflikta je spor o akademski oziroma pragmatični naravi
študija. Vsi akterji se zavedajo, da sodobna univerza ne more biti
zaprta v slonokoščeni stolp modrosti. Vsi akterji in še posebno uni-
verza ter študenti so enotni glede nujnosti povezovanja študija s
prakso. Spor nastaja ob vprašanju kako: ali s sistematičnim ustvar-
jalnim raziskovanjem ali z izkustvenim razvijanjem funkcionalnih
delovnih sposobnosti in spretnosti, pomembnih za trg dela. [. . .]
Seveda se nam sproža ob tem vprašanje, ali ni nemara v ozadju bo-
lonjskega procesa povsem drugačna ideologija, kot nas izrecno na-
govarja v ciljih ustvarjanja evropske univerzitetne povezave, mo-
bilnosti, svobode, višje kakovosti študija? Ali ni v ozadju skrita ide-
64
