Page 65 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 65
Globalizacija visokošolskega izobraževanja 3.9
pitev moči centrov. Kaj ti procesi pomenijo za lokalni nacionalni
prostor? Razvijam tezo, da se nacionalni državi v vsaki transnaci-
onalni povezavi, tudi demokratični, slabo piše, če nima dovolj svoje
strokovne in politične moči za kritično držo do eksogenih vpli-
vov ter za sooblikovanje eksogenih vplivov. Posebno me zanima,
ali Slovenija obvladuje te pogoje. Na primeru nekaterih globaliza-
cijskih projektov Evropske skupnosti in projekta pis a ocenjujem
stanje pesimistično. Analiza mi kaže na to, da se Slovenija v tran-
snacionalni prostor, vsaj kar zadeva izobraževanje, vključuje pa-
sivno. Kot bolj ali manj pasivna sopotnica sodeluje v nastajanju
transnacionalnih vizij in še to bolj na tehnični ravni. Brez ustre-
znega premisleka pa »spušča« tuje vizije v svoj izobraževalni pro-
stor, kar pa dolgoročno ni nevarnost za šolsko polje, temveč za slo-
vensko samobitnost sploh, posebno kulturo. Ti procesi trenutno
sicer ne ogrožajo slovenske kulture na »tehnični« ravni, tu mislim
zlasti na obstoj in razvoj jezika, kulturnih institucij in podobno,
nedvomno pa so že usodni na vsebinski, kjer spodmikajo tla kul-
turne identitete.
Prav gotovo že svetovno mreženje in izmenjave preoblikujejo druž-
beno, gospodarsko in kulturno življenje, visoko šolstvo pa je že od nek-
daj predstavljalo bolj internacionaliziran del družbe. Pa tudi danes so
visokošolske institucije pomemben medij za čezmejne odnose ter trajne
globalne pretoke ljudi, informacij, znanja, tehnologij, proizvodov ter fi-
nančnega kapitala (oecd 2009). Institucionalna teorija obravnava pro-
cese, s pomočjo katerih se strukture, vključno s shemami, pravili, nor-
mami in rutinami, vzpostavijo kot avtoritativna vodila za družbeno ve-
denje; preučuje, kako so ti elementi ustvarjani, razširjani, sprejemani in
prilgajanji v času in prostoru ter kako zapadajo v upadanje in neuporabo
(Scott 2005). Medveš (2008) pravi, da se bolonjskemu procesu Slove-
nija ne more izogniti, tako kot se ne more ogniti vsem trem temeljnim
orodjem za izobraževanje v eu: bolonjskemu procesu, kreditnemu sis-
temu ects ter indikatorjem kakovosti. Bolonjski proces ocenjuje Med-
veš (2008) za »zgleden primer projektne oz. programske globalizacije,
ki temelji na instituciji neoinstitucionalizma«:
Neoinstitucionalizem smo že označili kot tisto obliko globalizacij-
skega vpliva, ki se izvaja le deloma prek države, svoje prave cilje pa
dosega neposredno prek izobraževalnih institucij. Neoinstitucio-
nalizem se kot strategija lahko uporablja le za reformiranje nedr-
63
pitev moči centrov. Kaj ti procesi pomenijo za lokalni nacionalni
prostor? Razvijam tezo, da se nacionalni državi v vsaki transnaci-
onalni povezavi, tudi demokratični, slabo piše, če nima dovolj svoje
strokovne in politične moči za kritično držo do eksogenih vpli-
vov ter za sooblikovanje eksogenih vplivov. Posebno me zanima,
ali Slovenija obvladuje te pogoje. Na primeru nekaterih globaliza-
cijskih projektov Evropske skupnosti in projekta pis a ocenjujem
stanje pesimistično. Analiza mi kaže na to, da se Slovenija v tran-
snacionalni prostor, vsaj kar zadeva izobraževanje, vključuje pa-
sivno. Kot bolj ali manj pasivna sopotnica sodeluje v nastajanju
transnacionalnih vizij in še to bolj na tehnični ravni. Brez ustre-
znega premisleka pa »spušča« tuje vizije v svoj izobraževalni pro-
stor, kar pa dolgoročno ni nevarnost za šolsko polje, temveč za slo-
vensko samobitnost sploh, posebno kulturo. Ti procesi trenutno
sicer ne ogrožajo slovenske kulture na »tehnični« ravni, tu mislim
zlasti na obstoj in razvoj jezika, kulturnih institucij in podobno,
nedvomno pa so že usodni na vsebinski, kjer spodmikajo tla kul-
turne identitete.
Prav gotovo že svetovno mreženje in izmenjave preoblikujejo druž-
beno, gospodarsko in kulturno življenje, visoko šolstvo pa je že od nek-
daj predstavljalo bolj internacionaliziran del družbe. Pa tudi danes so
visokošolske institucije pomemben medij za čezmejne odnose ter trajne
globalne pretoke ljudi, informacij, znanja, tehnologij, proizvodov ter fi-
nančnega kapitala (oecd 2009). Institucionalna teorija obravnava pro-
cese, s pomočjo katerih se strukture, vključno s shemami, pravili, nor-
mami in rutinami, vzpostavijo kot avtoritativna vodila za družbeno ve-
denje; preučuje, kako so ti elementi ustvarjani, razširjani, sprejemani in
prilgajanji v času in prostoru ter kako zapadajo v upadanje in neuporabo
(Scott 2005). Medveš (2008) pravi, da se bolonjskemu procesu Slove-
nija ne more izogniti, tako kot se ne more ogniti vsem trem temeljnim
orodjem za izobraževanje v eu: bolonjskemu procesu, kreditnemu sis-
temu ects ter indikatorjem kakovosti. Bolonjski proces ocenjuje Med-
veš (2008) za »zgleden primer projektne oz. programske globalizacije,
ki temelji na instituciji neoinstitucionalizma«:
Neoinstitucionalizem smo že označili kot tisto obliko globalizacij-
skega vpliva, ki se izvaja le deloma prek države, svoje prave cilje pa
dosega neposredno prek izobraževalnih institucij. Neoinstitucio-
nalizem se kot strategija lahko uporablja le za reformiranje nedr-
63
