Page 70 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 70
3 Dekonstrukcija besedil
cirati. Sprememba le nekaterih dejavnikov popolne konkurence
(večje število ponudnikov, spremembe tržnih deležev, nezahtevni
vstopni pogoji) ustvari kvazi-konkurenco, ki ne more uresničiti
najbolj zaželenega cilja v ponudbi javnega dobra kot je visokošol-
ska izobrazba: višje kakovosti storitev. Uporaba orodij, s pomočjo
katerih bi uvedli druge pogoje popolne konkurence na polje jav-
nega sektorja, ima lahko tudi negativen učinek.
Kvazi-trgi in kvazi-konkurenca so dejstva, s katerimi morajo danes
univerze živeti. Kvazi trgi se lahko ravno tako kot popolni trgi sreču-
jejo z neučinkovitostmi, npr. pri natančnem določanju stroškov ali pa
pri ocenjevanju kakšen splet visokošolskih dobrin in storitev najbolje
maksimizira družbeno blaginjo (Dill idr. 2004). Massy (2005) pa se je
spraševal, kako trgi v izobraževanju vplivajo na notranjo učinkovitost,
ki jo je definiral kot »pravi sveženj rezultatov glede na potrebe in želje
deležnikov, potem pa še minimiziranje proizvodnih stroškov za dolo-
čen sveženj«. V visokošolskem izobraževanju je uvrstil v pravi sveženj
rezultatov tudi dobrine, ki jih ceni družba, niso pa zajete med željami
ali potrebami posameznikov. Zato meni, da mora notranja učinkovitost
zajemati tako javne kot zasebne dobrine.
Setnikar Cankar (2008, 23) se med razpravljanjem o decentraliza-
ciji, privatizaciji in spremembah v financiranju izobraževanja v Sloveniji
opredeli tudi glede avtonomije visokega šolstva:
Zgrešeno je prepričanje, da lahko država s posegi v financiranje,
kadrovanje in odločanje visokošolske institucije prisili k učinko-
vitejšemu delu. Izkušnje razvitih držav kažejo, da vlade ustvarijo
transparentne sistemske pogoje, zagotovijo njihovo stabilnost in
vzpostavijo dobrega ter neodvisnega regulatorja, ki je odgovoren
za izvajanje takšnega okvira. Ponudnikom storitev takšen sistem
omogoča operativno avtonomijo, da lahko sprejemajo svoje odlo-
čitve glede strategij znotraj tako oblikovanih pravil igre.
Glede odločenosti države, da se vzpostavijo zgoraj omenjeni pogoji,
je dovolj zgovorno že dogajanje ob (ne)ustanavljanju neodvisne agen-
cije za kakovost, ko se je leta dolgo iskalo način, kako se temu izogniti,
glavni argument pa je bil pomanjkanje denarja, in to še pred nastopom
finančne krize. Predsednika in 16 članov (od skupno 23) Sveta za visoko
šolstvo po spremembi zakona o visokem šolstvu imenuje vlada (»Za-
kon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu« 2012), ki
bodo vplivali na strokovna izhodišča in oblikovanje nacionalnega pro-
68
cirati. Sprememba le nekaterih dejavnikov popolne konkurence
(večje število ponudnikov, spremembe tržnih deležev, nezahtevni
vstopni pogoji) ustvari kvazi-konkurenco, ki ne more uresničiti
najbolj zaželenega cilja v ponudbi javnega dobra kot je visokošol-
ska izobrazba: višje kakovosti storitev. Uporaba orodij, s pomočjo
katerih bi uvedli druge pogoje popolne konkurence na polje jav-
nega sektorja, ima lahko tudi negativen učinek.
Kvazi-trgi in kvazi-konkurenca so dejstva, s katerimi morajo danes
univerze živeti. Kvazi trgi se lahko ravno tako kot popolni trgi sreču-
jejo z neučinkovitostmi, npr. pri natančnem določanju stroškov ali pa
pri ocenjevanju kakšen splet visokošolskih dobrin in storitev najbolje
maksimizira družbeno blaginjo (Dill idr. 2004). Massy (2005) pa se je
spraševal, kako trgi v izobraževanju vplivajo na notranjo učinkovitost,
ki jo je definiral kot »pravi sveženj rezultatov glede na potrebe in želje
deležnikov, potem pa še minimiziranje proizvodnih stroškov za dolo-
čen sveženj«. V visokošolskem izobraževanju je uvrstil v pravi sveženj
rezultatov tudi dobrine, ki jih ceni družba, niso pa zajete med željami
ali potrebami posameznikov. Zato meni, da mora notranja učinkovitost
zajemati tako javne kot zasebne dobrine.
Setnikar Cankar (2008, 23) se med razpravljanjem o decentraliza-
ciji, privatizaciji in spremembah v financiranju izobraževanja v Sloveniji
opredeli tudi glede avtonomije visokega šolstva:
Zgrešeno je prepričanje, da lahko država s posegi v financiranje,
kadrovanje in odločanje visokošolske institucije prisili k učinko-
vitejšemu delu. Izkušnje razvitih držav kažejo, da vlade ustvarijo
transparentne sistemske pogoje, zagotovijo njihovo stabilnost in
vzpostavijo dobrega ter neodvisnega regulatorja, ki je odgovoren
za izvajanje takšnega okvira. Ponudnikom storitev takšen sistem
omogoča operativno avtonomijo, da lahko sprejemajo svoje odlo-
čitve glede strategij znotraj tako oblikovanih pravil igre.
Glede odločenosti države, da se vzpostavijo zgoraj omenjeni pogoji,
je dovolj zgovorno že dogajanje ob (ne)ustanavljanju neodvisne agen-
cije za kakovost, ko se je leta dolgo iskalo način, kako se temu izogniti,
glavni argument pa je bil pomanjkanje denarja, in to še pred nastopom
finančne krize. Predsednika in 16 članov (od skupno 23) Sveta za visoko
šolstvo po spremembi zakona o visokem šolstvu imenuje vlada (»Za-
kon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu« 2012), ki
bodo vplivali na strokovna izhodišča in oblikovanje nacionalnega pro-
68
