Page 71 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 71
Liberalizacija, tržna dejavnost in konkurenčnost 3.10
grama visokega šolstva, svetovali pri pripravi in spreminjanju visoko-
šolske zakonodaje ter svetovali pri načrtovanju razvoja visokega šol-
stva. V prvem predlogu novele je bilo predlagano, da bi vlada imenovala
tudi člane sveta Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, kar
bi pomenilo, da bi imela vlada neposreden nadzor nad akreditacijami
visokošolskih zavodov. Ugovori so bili, da pač želijo imeti nadzor nad
denarjem, ki ga porabljajo za financiranje ter da bi bili izbrani strokov-
njaki, vendar pa se udejanjanje teh gesel v praksi odmika od deklarira-
nih izjav, kar se potrjuje z imenovanji kompromitiranih kadrov v nad-
zorne svete, uprave državnih podjetij, paradržavne sklade itd. Pravila
igre se v slovenskem visokošolskem prostoru neprestano spreminjajo in
to stihijsko ter nepregledno, kar v bistvu onemogoča kakršnokoli resno
dolgoročno strateško načrtovanje. Setnikar Cankar (2008, 18) še piše:
Pričakovali bi, da se bo proces akreditacije v Sloveniji uporabljal
predvsem kot regulacijsko orodje. Na žalost pa omogoča precej-
šnjo subjektivnost, primanjkuje mu tudi mednarodne primerlji-
vosti. Zaradi tega predstavlja akreditacija v Sloveniji bolj konku-
renčno orodje med novimi in priznanimi šolami v prizadevanjih
za pridobivanje javnega financiranja.
Po sprejeti »različici Zakona s spremembah in dopolnitvah Zakona v
visokem šolstvu« (2012) je možno, da lahko visokošolski zavod, ki za-
mudi rok za podaljšanje akreditacije, vloži vlogo za prvo akreditacijo,
vendar šele po izbrisu iz razvida visokošolskih zavodov.
Zupanova (2008, 3) poroča s posveta na Fakulteti za družbene vede
– fd v, ki sta ga organizirala študentski svet fd v in Študentska orga-
nizacija u l ter povzema razpravo o povečevanju števila vpisnih mest
na družboslovju, medtem ko vlada prepričuje dijake, naj se vpišejo na
naravoslovje:
Pri tem ni mogoče spregledati, da država zasebnikom podeljuje
koncesije – veliko tudi za družboslovne programe. Glede tega je
nekdanji šolski minister dr. Slavko Gaber menil, da javnega in za-
sebnega šolstva ni dobro pojmovati kot nasprotje: »Potrebujemo
oboje. Vendar zdajšnja oblast neustrezno vzpostavlja razmerje
med obojima. Nevarno je, da razdeljuje denar v nasprotju z na-
cionalnimi interesi. Pri podeljevanju koncesij je moč opaziti celo
neposredne politične povezave med oblastjo in dobitniki koncesij.
To je dolgoročno škodljivo tudi za zasebnike, saj so s tem konta-
minirani. Opozoriti velja, da bi morali povečati količino denarja za
69
grama visokega šolstva, svetovali pri pripravi in spreminjanju visoko-
šolske zakonodaje ter svetovali pri načrtovanju razvoja visokega šol-
stva. V prvem predlogu novele je bilo predlagano, da bi vlada imenovala
tudi člane sveta Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, kar
bi pomenilo, da bi imela vlada neposreden nadzor nad akreditacijami
visokošolskih zavodov. Ugovori so bili, da pač želijo imeti nadzor nad
denarjem, ki ga porabljajo za financiranje ter da bi bili izbrani strokov-
njaki, vendar pa se udejanjanje teh gesel v praksi odmika od deklarira-
nih izjav, kar se potrjuje z imenovanji kompromitiranih kadrov v nad-
zorne svete, uprave državnih podjetij, paradržavne sklade itd. Pravila
igre se v slovenskem visokošolskem prostoru neprestano spreminjajo in
to stihijsko ter nepregledno, kar v bistvu onemogoča kakršnokoli resno
dolgoročno strateško načrtovanje. Setnikar Cankar (2008, 18) še piše:
Pričakovali bi, da se bo proces akreditacije v Sloveniji uporabljal
predvsem kot regulacijsko orodje. Na žalost pa omogoča precej-
šnjo subjektivnost, primanjkuje mu tudi mednarodne primerlji-
vosti. Zaradi tega predstavlja akreditacija v Sloveniji bolj konku-
renčno orodje med novimi in priznanimi šolami v prizadevanjih
za pridobivanje javnega financiranja.
Po sprejeti »različici Zakona s spremembah in dopolnitvah Zakona v
visokem šolstvu« (2012) je možno, da lahko visokošolski zavod, ki za-
mudi rok za podaljšanje akreditacije, vloži vlogo za prvo akreditacijo,
vendar šele po izbrisu iz razvida visokošolskih zavodov.
Zupanova (2008, 3) poroča s posveta na Fakulteti za družbene vede
– fd v, ki sta ga organizirala študentski svet fd v in Študentska orga-
nizacija u l ter povzema razpravo o povečevanju števila vpisnih mest
na družboslovju, medtem ko vlada prepričuje dijake, naj se vpišejo na
naravoslovje:
Pri tem ni mogoče spregledati, da država zasebnikom podeljuje
koncesije – veliko tudi za družboslovne programe. Glede tega je
nekdanji šolski minister dr. Slavko Gaber menil, da javnega in za-
sebnega šolstva ni dobro pojmovati kot nasprotje: »Potrebujemo
oboje. Vendar zdajšnja oblast neustrezno vzpostavlja razmerje
med obojima. Nevarno je, da razdeljuje denar v nasprotju z na-
cionalnimi interesi. Pri podeljevanju koncesij je moč opaziti celo
neposredne politične povezave med oblastjo in dobitniki koncesij.
To je dolgoročno škodljivo tudi za zasebnike, saj so s tem konta-
minirani. Opozoriti velja, da bi morali povečati količino denarja za
69
