Page 73 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 73
Liberalizacija, tržna dejavnost in konkurenčnost 3.10
glavni pritiski, da se tradicionalno proračunsko financiranje posamez-
nih programov in delovnih mest postopoma premešča v smeri formul
za razporejanje (javnih) sredstev glede na obseg in učinek dejavnosti.«
Visokošolski management, usmerjevalne službe, ministrstvo in go-
spodarstvo težko predvidevajo potrebe po kadrih za kaj več kot par let
naprej, saj so spremembe v okolju bliskovite. Glede na povprečno traja-
nje študija (7 let in več) in zamika prihoda diplomantov na trg dela, pa se
zastavlja vprašanje o smiselnosti takšnega početja. Verjetno bodo kan-
didati za študij, ki se npr. ne bodo mogli vpisati na želeno smer zaradi
omejitve vpisa, hitro poiskali alternativno možnost, morda s študijem
v tujini, kar bo spet pomenilo odlivanje najboljših in najuspešnejših, pa
tudi dodatno siromašenje slovenskega visokošolskega sistema, zaradi
klestenja številčnosti kandidatov.
Zgaga (2001, 138) na podlagi vpisnih gibanj, masovnega terciarnega
izobraževanja, vprašanj kakovosti, nacionalne in mednarodne primer-
ljivosti, problematike skupnih akreditacij, priznavanja diplom in študij-
skih obdobij, rangiranja univerz, zastavlja vprašanje:
Ti trendi tako vse bolj zaostrujejo vprašanje, ali naj vlade še naprej
zagotavljajo tradicionalno podporo terciarnemu izobraževanju ali
pa je bolj smiselno, da gredo v še radikalnejše trženje? Vsaj na ne-
katerih specialnih študijskih področjih ali v nekaterih specifičnih
okoljih je precej zavzetosti za pritrdilen odgovor, toda vprašanje
delovanja celotnega sistema in vrsta drugih specifičnih dejavnikov
navaja na zadržanost ob tem vprašanju. Naj ob vseh drugih dejav-
nikih na tem mestu zato opozorimo na dva ekonomska. Investi-
cije v terciarno izobraževanje ustvarjajo velike drugotne koristne
učinke, ki so še kako pomembni za ekonomijo in družbo znanja: to so
najprej dolgoročni učinki temeljnih raziskav in tehnološkega ra-
zvoja, nič manj pa niso upoštevanja vredni socialni učinki, ki jih
prinaša bolje educirana, torej bolj kohezivna, demokratična, od-
prta in odgovorna družba. Ob tem nekatere analize opozarjajo, da
trgi kapitala omejujejo zmožnost posameznikov, da bi si lahko do-
volj izposodili za kakovosten študij, s tem pa bi lahko ogrozili ali
celo precej zmanjšali udeleženost akademsko uspešnih, toda eko-
nomsko deprivilegiranih družbenih skupin v terciarnem izobraže-
vanju. [. . .] Skratka, celo če bi se tehtnica odločno prevesila v prid
trženja visokošolskih storitev, to nikakor in nikoli ne bi smel biti
argument za zniževanje deleža javnih sredstev na tem področju.
71
glavni pritiski, da se tradicionalno proračunsko financiranje posamez-
nih programov in delovnih mest postopoma premešča v smeri formul
za razporejanje (javnih) sredstev glede na obseg in učinek dejavnosti.«
Visokošolski management, usmerjevalne službe, ministrstvo in go-
spodarstvo težko predvidevajo potrebe po kadrih za kaj več kot par let
naprej, saj so spremembe v okolju bliskovite. Glede na povprečno traja-
nje študija (7 let in več) in zamika prihoda diplomantov na trg dela, pa se
zastavlja vprašanje o smiselnosti takšnega početja. Verjetno bodo kan-
didati za študij, ki se npr. ne bodo mogli vpisati na želeno smer zaradi
omejitve vpisa, hitro poiskali alternativno možnost, morda s študijem
v tujini, kar bo spet pomenilo odlivanje najboljših in najuspešnejših, pa
tudi dodatno siromašenje slovenskega visokošolskega sistema, zaradi
klestenja številčnosti kandidatov.
Zgaga (2001, 138) na podlagi vpisnih gibanj, masovnega terciarnega
izobraževanja, vprašanj kakovosti, nacionalne in mednarodne primer-
ljivosti, problematike skupnih akreditacij, priznavanja diplom in študij-
skih obdobij, rangiranja univerz, zastavlja vprašanje:
Ti trendi tako vse bolj zaostrujejo vprašanje, ali naj vlade še naprej
zagotavljajo tradicionalno podporo terciarnemu izobraževanju ali
pa je bolj smiselno, da gredo v še radikalnejše trženje? Vsaj na ne-
katerih specialnih študijskih področjih ali v nekaterih specifičnih
okoljih je precej zavzetosti za pritrdilen odgovor, toda vprašanje
delovanja celotnega sistema in vrsta drugih specifičnih dejavnikov
navaja na zadržanost ob tem vprašanju. Naj ob vseh drugih dejav-
nikih na tem mestu zato opozorimo na dva ekonomska. Investi-
cije v terciarno izobraževanje ustvarjajo velike drugotne koristne
učinke, ki so še kako pomembni za ekonomijo in družbo znanja: to so
najprej dolgoročni učinki temeljnih raziskav in tehnološkega ra-
zvoja, nič manj pa niso upoštevanja vredni socialni učinki, ki jih
prinaša bolje educirana, torej bolj kohezivna, demokratična, od-
prta in odgovorna družba. Ob tem nekatere analize opozarjajo, da
trgi kapitala omejujejo zmožnost posameznikov, da bi si lahko do-
volj izposodili za kakovosten študij, s tem pa bi lahko ogrozili ali
celo precej zmanjšali udeleženost akademsko uspešnih, toda eko-
nomsko deprivilegiranih družbenih skupin v terciarnem izobraže-
vanju. [. . .] Skratka, celo če bi se tehtnica odločno prevesila v prid
trženja visokošolskih storitev, to nikakor in nikoli ne bi smel biti
argument za zniževanje deleža javnih sredstev na tem področju.
71
