Page 76 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 76
3 Dekonstrukcija besedil
Povpraševalci po znanju (odjemalci) lahko ocenjujejo tržno po-
nudbo študijskih programov tudi na način, kot je zelo ilustrativno
v spletnem študentskem forumu v dialogu z drugim študentom
zapisal eden od študentov, ki se je zanimal za vpis v podiplomski
program na šoli X: »Če imajo na šoli Y samo 11, na šoli X pa 15
predmetov in če imaš rad sebe in svoj čas, se boš vpisal na šolo,
kjer boš prišel hitreje do diplome«. Študentov samostojen izbor izo-
braževalne ustanove in študijskega programa naj bi krepil njihovo
motiviranost za študij, mehanizem omejenega obsega pravic, ki jih
nominalno vključujejo nekateri sistemi financiranja študija (npr.
podeljeni vavčerji, kreditiranje, sofinanciranje šolnin idr.), pa naj
bi deloval kot spodbuda in prisila, da učinkoviteje študirajo, hkrati
pa mora zagotavljati vsem kandidatom enake možnosti za vstop v
študijski proces.
Odločanje in vedenje posameznikov pri izbiranju visokošolskega pro-
grama in institucije je črna škatla, v katero bi tržno usmerjeni ponu-
dniki visokošolskih storitev radi prodrli, vendar pa lahko le ugibajo, ka-
teri vložki dajejo želene rezultate. Samoizpovedne ankete, ki so običajno
edini vir analiz za visokošolske institucije imajo seveda nekaj pomanj-
kljivosti in je potrebno upoštevati njihove rezultate z nekaj rezerve.
Prvič, anketirani študentje odgovarjajo za nazaj, po spominu. Druge
težave: pri samoizpovednem anketiranju je možen vpliv anketarja ter
strah pred nadzorom, odgovarjajo in se vedejo drugače od svojih sta-
lišč, ker so motivirani k zmanjševanju kognitivne disonance itd. Kot vi-
dimo iz Juršetovega inserta, pa ne moremo pričakovati, da bodo štu-
dentje ocenjevali kakovost programov in se odločali za najboljšo možno
izobrazbo ter na ta način nagrajevali dobre institucije, programe in pro-
fesorje. Pogosto imajo za cilj le priti do diplome in poiščejo najelegan-
tnejšo pot. Bolonja s prenašanjem kreditov in prehodnostjo med raz-
ličnimi programi jim v takšnih primerih seveda precej olajšuje takšno
početje.
Židanova (2002, 1055) meni, da je za delovanje v postmoderni družbi
»potreben premik od zunanjemotivirajočega, reproduktivnega k notra-
njemotivirajočemu, participatornemu, problemskemu, ustvarjalnemu
učenju:«
Danes mlada, nenehno razvijajoča se osebnost bolj potrebuje spo-
sobnost razmišljanja, kako se zanjti v različnih težavnih okolišči-
nah, v hitro spreminjajočem svetu, kot pa dajanje končnih infor-
74
Povpraševalci po znanju (odjemalci) lahko ocenjujejo tržno po-
nudbo študijskih programov tudi na način, kot je zelo ilustrativno
v spletnem študentskem forumu v dialogu z drugim študentom
zapisal eden od študentov, ki se je zanimal za vpis v podiplomski
program na šoli X: »Če imajo na šoli Y samo 11, na šoli X pa 15
predmetov in če imaš rad sebe in svoj čas, se boš vpisal na šolo,
kjer boš prišel hitreje do diplome«. Študentov samostojen izbor izo-
braževalne ustanove in študijskega programa naj bi krepil njihovo
motiviranost za študij, mehanizem omejenega obsega pravic, ki jih
nominalno vključujejo nekateri sistemi financiranja študija (npr.
podeljeni vavčerji, kreditiranje, sofinanciranje šolnin idr.), pa naj
bi deloval kot spodbuda in prisila, da učinkoviteje študirajo, hkrati
pa mora zagotavljati vsem kandidatom enake možnosti za vstop v
študijski proces.
Odločanje in vedenje posameznikov pri izbiranju visokošolskega pro-
grama in institucije je črna škatla, v katero bi tržno usmerjeni ponu-
dniki visokošolskih storitev radi prodrli, vendar pa lahko le ugibajo, ka-
teri vložki dajejo želene rezultate. Samoizpovedne ankete, ki so običajno
edini vir analiz za visokošolske institucije imajo seveda nekaj pomanj-
kljivosti in je potrebno upoštevati njihove rezultate z nekaj rezerve.
Prvič, anketirani študentje odgovarjajo za nazaj, po spominu. Druge
težave: pri samoizpovednem anketiranju je možen vpliv anketarja ter
strah pred nadzorom, odgovarjajo in se vedejo drugače od svojih sta-
lišč, ker so motivirani k zmanjševanju kognitivne disonance itd. Kot vi-
dimo iz Juršetovega inserta, pa ne moremo pričakovati, da bodo štu-
dentje ocenjevali kakovost programov in se odločali za najboljšo možno
izobrazbo ter na ta način nagrajevali dobre institucije, programe in pro-
fesorje. Pogosto imajo za cilj le priti do diplome in poiščejo najelegan-
tnejšo pot. Bolonja s prenašanjem kreditov in prehodnostjo med raz-
ličnimi programi jim v takšnih primerih seveda precej olajšuje takšno
početje.
Židanova (2002, 1055) meni, da je za delovanje v postmoderni družbi
»potreben premik od zunanjemotivirajočega, reproduktivnega k notra-
njemotivirajočemu, participatornemu, problemskemu, ustvarjalnemu
učenju:«
Danes mlada, nenehno razvijajoča se osebnost bolj potrebuje spo-
sobnost razmišljanja, kako se zanjti v različnih težavnih okolišči-
nah, v hitro spreminjajočem svetu, kot pa dajanje končnih infor-
74
