Page 77 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 77
Študentje 3.11
macij, ki bodo morda takrat, ko bo zapustila šolo, že zastarele. Take
potrebe se zaveda tudi Evropa, današnja Evropa znanja. Ne opo-
zarja se zaman, da je treba mlade usposabljati za problemsko ure-
sničevanje tistega znanja, ki bo pomagalo graditi skupno evropsko
hišo znanja. Le s kakovostnim življenjskim znanjem si bodo mladi
v prihodnje tudi znali ustvarjalno oblikovati svoji sočasni, soodvi-
sni indentiteti: globalno ter parcialno, evropsko ter slovensko.
Židanova ima seveda prav, žal pa ne pove, kako to narediti. Mislim, da
bi ji bil marsikateri predavatelj hvaležen, če bi nakazala pot, kako moti-
virati študente, da bi zahtevali več in se ne bi zadovoljevali zgolj s pov-
prečnostjo. Fraza »družba znanja« ali »družba, utemeljena na znanju«,
ki se pogosto uporablja, je tesno povezan s krepitvijo inštitucij in spod-
bujanjem izobraževanja ter znanstvenega raziskovanja (Štrajn 2009, 3).
Štrajn (2010, 32) tudi ugotavlja, da se v razmerah podzaposlenosti mla-
dina vedno pogosteje odloča za nadaljevanje študija, neodvisno od pri-
čakovanj prihodnjega zaslužka, saj imajo občutek, da se tako zavarujejo
proti nezaposlenosti:
Ta gibanja nakazujejo spremembe, ki jih v danih okoliščinah lahko
razložimo samo kot kompleksne učinke, v katere se vpisujejo
obrazci ravnanj dijakov, študentov, njihovih staršev in ne nazad-
nje tudi nosilcev gospodarske in politične moči. Ta gibanja namreč
precej jasno vodijo k sklepu, da ne moremo več razmišljati o šol-
stvu kot samo o določenem javnem servisu – neodvisno od tega,
ali so šole državne ali zasebne – ki oskrbuje trg delovne sile, ampak
moramo svojo zaznavo prilagoditi shemi, v kateri je izobraževanje
samo avtonomni trg, na katerem potekajo investicije, menjave in
se dogajajo simbolni dobički ter nepredvidene izgube. »Nepredvi-
dene« zato, ker nihče ne vstopa na trg zato, da bi na njem izgubil!
Toda brez tega, da je na drugi strani dobičkov tudi izguba, no-
ben trg, tudi ta »metaforični« ne, ne more poslovati. V zadnjem
času tovrstne signale, ki prihajajo iz šolskega sistema, posame-
zni teoretiki povezujejo z novejšim pojmom kognitivni kapitalizem,
razvitim v kontekstu kritičnih obravnav ideologij družbe znanja.
Ena od značilnosti omenjenih procesov, ki se še posebno krepi v
okviru bolonjske reforme univerze, so opazne posledice tudi za
samo formo znanja.
Teorija kognitivnega kapitalizma ali tudi tretjega kapitalizma, po
merkantilizmu in industrijskem kapitalizmu, se ukvarja predvsem z
75
macij, ki bodo morda takrat, ko bo zapustila šolo, že zastarele. Take
potrebe se zaveda tudi Evropa, današnja Evropa znanja. Ne opo-
zarja se zaman, da je treba mlade usposabljati za problemsko ure-
sničevanje tistega znanja, ki bo pomagalo graditi skupno evropsko
hišo znanja. Le s kakovostnim življenjskim znanjem si bodo mladi
v prihodnje tudi znali ustvarjalno oblikovati svoji sočasni, soodvi-
sni indentiteti: globalno ter parcialno, evropsko ter slovensko.
Židanova ima seveda prav, žal pa ne pove, kako to narediti. Mislim, da
bi ji bil marsikateri predavatelj hvaležen, če bi nakazala pot, kako moti-
virati študente, da bi zahtevali več in se ne bi zadovoljevali zgolj s pov-
prečnostjo. Fraza »družba znanja« ali »družba, utemeljena na znanju«,
ki se pogosto uporablja, je tesno povezan s krepitvijo inštitucij in spod-
bujanjem izobraževanja ter znanstvenega raziskovanja (Štrajn 2009, 3).
Štrajn (2010, 32) tudi ugotavlja, da se v razmerah podzaposlenosti mla-
dina vedno pogosteje odloča za nadaljevanje študija, neodvisno od pri-
čakovanj prihodnjega zaslužka, saj imajo občutek, da se tako zavarujejo
proti nezaposlenosti:
Ta gibanja nakazujejo spremembe, ki jih v danih okoliščinah lahko
razložimo samo kot kompleksne učinke, v katere se vpisujejo
obrazci ravnanj dijakov, študentov, njihovih staršev in ne nazad-
nje tudi nosilcev gospodarske in politične moči. Ta gibanja namreč
precej jasno vodijo k sklepu, da ne moremo več razmišljati o šol-
stvu kot samo o določenem javnem servisu – neodvisno od tega,
ali so šole državne ali zasebne – ki oskrbuje trg delovne sile, ampak
moramo svojo zaznavo prilagoditi shemi, v kateri je izobraževanje
samo avtonomni trg, na katerem potekajo investicije, menjave in
se dogajajo simbolni dobički ter nepredvidene izgube. »Nepredvi-
dene« zato, ker nihče ne vstopa na trg zato, da bi na njem izgubil!
Toda brez tega, da je na drugi strani dobičkov tudi izguba, no-
ben trg, tudi ta »metaforični« ne, ne more poslovati. V zadnjem
času tovrstne signale, ki prihajajo iz šolskega sistema, posame-
zni teoretiki povezujejo z novejšim pojmom kognitivni kapitalizem,
razvitim v kontekstu kritičnih obravnav ideologij družbe znanja.
Ena od značilnosti omenjenih procesov, ki se še posebno krepi v
okviru bolonjske reforme univerze, so opazne posledice tudi za
samo formo znanja.
Teorija kognitivnega kapitalizma ali tudi tretjega kapitalizma, po
merkantilizmu in industrijskem kapitalizmu, se ukvarja predvsem z
75
