Page 83 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 83
Visokošolske institucije 3.13
vetje, izpolnjuje vse zastavljene pedagoške in nepedagoške obveznosti,
ki mu jih nalagata dekan in rektor po svoji presoji, ki se trudi narediti
inovativen in privlačen predmet, zanimiv za študente z uvajanjem kre-
ativnih načinov podajanja snovi in vsebin, naj bi se učil še »obrti« pisa-
nja znanstvenih člankov v najboljše, najkakovostnejše revije s področja,
kjer se raziskovalno udejstvuje. Tudi če ima »srečo«, da je njegov pred-
met raziskovanja zanimiv tudi širše, mora le na odgovor ali bo članek
sprejet v recenzijo čakati po več let. Torej se mora še nadaljnih 10 let,
preden bo izpolnil pogoje za docenturo, udinjati kot asistent z dokto-
ratom. Kaj pa osebno življenje, družina, stanovanje, hiša? Kje je tista
pričakovana dodana vrednost, zaradi katere se splača vlagati v nadalj-
nje izobraževanje in zaradi katere naj bi se študentje odločali za študij
ob participaciji ali celo financiranju študija? Družba znanja?
3.13 Visokošolske institucije
Povpraševanje po visokošolskih storitvah se je s čezmejnim tekmova-
njem visokošolskih zavodov, da bi pritegnili študente, razplamtelo do
neslutenih razmer. Ob tem pa si ponudniki in odločevalci zastavljajo
različna vprašanja: ali se bodo študentje odločali za zasebne ali javne
izobraževalne institucije, v kolikšni meri se bodo odločali za študij v tu-
jini, za katera študijska področja bo največ zanimanja itn.
Nekaj povezanih pojmov, kot so univerza, visokošolske institucije,
visokošolske ustanove, fakultete, visokošolski zavodi, n a k v i s, akre-
ditacija, evalvacija, raziskovalne in izobraževalne institucije, organizi-
ranost, poslovne šole, zasebni visokošolski zavodi, javni zavodi, cen-
tralizacija, univerzitetni management, rektorji, avtonomija univerze,
akademsko-javno-zasebno partnerstvo, hibridna pravna osebnost.
Ne moremo se ne strinjati z mnenji, da je visokošolskih institucij v
Sloveniji že dovolj ali preveč, če pa že to ne, da vsaj ne narašča število
na nepravih področjih. Štrajn (2008) komentira širjenje visokošolskega
izobraževanja v »vsako večjo vas« in razloge zanj:
Ponavadi gre, seveda, za načrte, ki se opirajo – časom primerno –
na tako imenovane zasebne pobude, ki s svojimi načrti utemelju-
jejo »nujnost« ustanovitve določene šole v kraju z vrsto gospodar-
skih razlogov, kulturnih, identitetnih in kdo ve kakšnih še. Torej
ni nobenega dvoma o tem, da se v višjem in visokem šolstvu zelo
veliko dogaja. Če pa se dogaja kaj velikega, je drugo vprašanje. Vse
bolj jasno se kaže, da je »razvoj« tovrstnega izobraževanja prera-
sel meje sistematičnosti, strokovne utemeljenosti ter nadzora in
81
vetje, izpolnjuje vse zastavljene pedagoške in nepedagoške obveznosti,
ki mu jih nalagata dekan in rektor po svoji presoji, ki se trudi narediti
inovativen in privlačen predmet, zanimiv za študente z uvajanjem kre-
ativnih načinov podajanja snovi in vsebin, naj bi se učil še »obrti« pisa-
nja znanstvenih člankov v najboljše, najkakovostnejše revije s področja,
kjer se raziskovalno udejstvuje. Tudi če ima »srečo«, da je njegov pred-
met raziskovanja zanimiv tudi širše, mora le na odgovor ali bo članek
sprejet v recenzijo čakati po več let. Torej se mora še nadaljnih 10 let,
preden bo izpolnil pogoje za docenturo, udinjati kot asistent z dokto-
ratom. Kaj pa osebno življenje, družina, stanovanje, hiša? Kje je tista
pričakovana dodana vrednost, zaradi katere se splača vlagati v nadalj-
nje izobraževanje in zaradi katere naj bi se študentje odločali za študij
ob participaciji ali celo financiranju študija? Družba znanja?
3.13 Visokošolske institucije
Povpraševanje po visokošolskih storitvah se je s čezmejnim tekmova-
njem visokošolskih zavodov, da bi pritegnili študente, razplamtelo do
neslutenih razmer. Ob tem pa si ponudniki in odločevalci zastavljajo
različna vprašanja: ali se bodo študentje odločali za zasebne ali javne
izobraževalne institucije, v kolikšni meri se bodo odločali za študij v tu-
jini, za katera študijska področja bo največ zanimanja itn.
Nekaj povezanih pojmov, kot so univerza, visokošolske institucije,
visokošolske ustanove, fakultete, visokošolski zavodi, n a k v i s, akre-
ditacija, evalvacija, raziskovalne in izobraževalne institucije, organizi-
ranost, poslovne šole, zasebni visokošolski zavodi, javni zavodi, cen-
tralizacija, univerzitetni management, rektorji, avtonomija univerze,
akademsko-javno-zasebno partnerstvo, hibridna pravna osebnost.
Ne moremo se ne strinjati z mnenji, da je visokošolskih institucij v
Sloveniji že dovolj ali preveč, če pa že to ne, da vsaj ne narašča število
na nepravih področjih. Štrajn (2008) komentira širjenje visokošolskega
izobraževanja v »vsako večjo vas« in razloge zanj:
Ponavadi gre, seveda, za načrte, ki se opirajo – časom primerno –
na tako imenovane zasebne pobude, ki s svojimi načrti utemelju-
jejo »nujnost« ustanovitve določene šole v kraju z vrsto gospodar-
skih razlogov, kulturnih, identitetnih in kdo ve kakšnih še. Torej
ni nobenega dvoma o tem, da se v višjem in visokem šolstvu zelo
veliko dogaja. Če pa se dogaja kaj velikega, je drugo vprašanje. Vse
bolj jasno se kaže, da je »razvoj« tovrstnega izobraževanja prera-
sel meje sistematičnosti, strokovne utemeljenosti ter nadzora in
81
