Page 87 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 87
Visokošolske institucije 3.13
vplivajo tudi na oblikovanje njihove identitete in osebnega razu-
mevanja, tudi dolgoročnega, in ne le tistega za vsakodnevno rabo.
Visokošolska izobrazba študentom dejansko odpira nove horizonte
in širi polja razumevanja, zato je nesmiselno omejevati programe na
npr. zgolj tehnično potrebno znanje za določen poklic. Od tega ima ko-
risti vsa družba, saj osveščeni in razgledani posameznik prispeva družbi
s svojimi dejanji, skrbjo za svoje zdravje, s podpiranjem humanitarnih
in kulturnih dogajanj, z vključevanjem v družbenopolitično življenje na
različnih nivojih itn.
Nato pa Jurše (2009, 57) vseeno poudari pomen potreb družbe, ki
naj ga visokošolske institucije upoštevajo tudi pri ustvarjanju novega
znanja:
Zgolj podpiranje razvoja tržnih mehanizmov in večje konkurence
med visokošolskimi ustanovami ob hkratni večji suverenosti po-
rabnikov še ne vodi tudi k njihovi večji odzivnosti na potrebe
družbe znanja. Zato univerzitetne poslovne šole in njihova vod-
stva v svojih naporih šole za ustvarjanje novega znanja ne smejo
spregledati nujnosti, da se morajo njihove raziskovalne prioritete
skladati tudi s ključnimi razvojnimi izzivi družbe in njenega gospo-
darstva, saj bodo tako lažje kredibilno upravičevale vlaganja, ki jih
namenja družba kot materialno podporo za njihov razvoj. [. . .] V
tem procesu mora menedžment inštitucije kreativno, zlasti pa ra-
zvojno naravnano povezati (integrirati) akademsko dejavnost šole
z njeno tržno vlogo in širšo družbeno odzivnostjo v holistično stra-
tegijo, ki ne bo oprta zgolj na izpolnjevanje potreb gospodarstva,
temveč tudi drugih deležnikov v družbi (npr. lokalne skupnosti)
kot ključnih družbenih akterjev in klientov, ki vstopajo v razno-
like oblike odnosov s šolo.
Iz zapisanega zaključujemo, da vsi avtorji, ki delujejo raziskovalno
na področju visokega šolstva, omenjajo prilagajanje finančni situaciji
in potrebam družbe skozi prizmo avtonomije visokošolskih institucij,
ki naj to počnejo po lastnem preudarku, ne pa po nareku zunanjih de-
javnikov. Ob vstopu zasebnega visokega šolstva, ki se seveda legitimno
bori za svoj tržni delež, ob ustvarjanju dobička pri svoji dejavnosti, se
zadeve nekoliko zapletejo. Številčnost viskošolskih zavodov, zmanjše-
vanje števila študentov kljub masifikaciji študija, zmanjševanje javnega
financiranja in drugi dejavniki, vplivajo na obnašanje akterjev na viso-
košolski sceni. Pogosto delujejo zasebne visokošolske institucije, ki so
85
vplivajo tudi na oblikovanje njihove identitete in osebnega razu-
mevanja, tudi dolgoročnega, in ne le tistega za vsakodnevno rabo.
Visokošolska izobrazba študentom dejansko odpira nove horizonte
in širi polja razumevanja, zato je nesmiselno omejevati programe na
npr. zgolj tehnično potrebno znanje za določen poklic. Od tega ima ko-
risti vsa družba, saj osveščeni in razgledani posameznik prispeva družbi
s svojimi dejanji, skrbjo za svoje zdravje, s podpiranjem humanitarnih
in kulturnih dogajanj, z vključevanjem v družbenopolitično življenje na
različnih nivojih itn.
Nato pa Jurše (2009, 57) vseeno poudari pomen potreb družbe, ki
naj ga visokošolske institucije upoštevajo tudi pri ustvarjanju novega
znanja:
Zgolj podpiranje razvoja tržnih mehanizmov in večje konkurence
med visokošolskimi ustanovami ob hkratni večji suverenosti po-
rabnikov še ne vodi tudi k njihovi večji odzivnosti na potrebe
družbe znanja. Zato univerzitetne poslovne šole in njihova vod-
stva v svojih naporih šole za ustvarjanje novega znanja ne smejo
spregledati nujnosti, da se morajo njihove raziskovalne prioritete
skladati tudi s ključnimi razvojnimi izzivi družbe in njenega gospo-
darstva, saj bodo tako lažje kredibilno upravičevale vlaganja, ki jih
namenja družba kot materialno podporo za njihov razvoj. [. . .] V
tem procesu mora menedžment inštitucije kreativno, zlasti pa ra-
zvojno naravnano povezati (integrirati) akademsko dejavnost šole
z njeno tržno vlogo in širšo družbeno odzivnostjo v holistično stra-
tegijo, ki ne bo oprta zgolj na izpolnjevanje potreb gospodarstva,
temveč tudi drugih deležnikov v družbi (npr. lokalne skupnosti)
kot ključnih družbenih akterjev in klientov, ki vstopajo v razno-
like oblike odnosov s šolo.
Iz zapisanega zaključujemo, da vsi avtorji, ki delujejo raziskovalno
na področju visokega šolstva, omenjajo prilagajanje finančni situaciji
in potrebam družbe skozi prizmo avtonomije visokošolskih institucij,
ki naj to počnejo po lastnem preudarku, ne pa po nareku zunanjih de-
javnikov. Ob vstopu zasebnega visokega šolstva, ki se seveda legitimno
bori za svoj tržni delež, ob ustvarjanju dobička pri svoji dejavnosti, se
zadeve nekoliko zapletejo. Številčnost viskošolskih zavodov, zmanjše-
vanje števila študentov kljub masifikaciji študija, zmanjševanje javnega
financiranja in drugi dejavniki, vplivajo na obnašanje akterjev na viso-
košolski sceni. Pogosto delujejo zasebne visokošolske institucije, ki so
85
