Page 85 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 85
Visokošolske institucije 3.13
standardih, ki jih ustvarjata znanost in visoko izobraževanje sama.
To samoregulacijo zdaj nadomešča vse bolj očiten sistemski klien-
telizem. »Zasebne« šole so v kar lepem dokazljivem številu pri-
dobile koncesije na podlagi kakovosti novonastalih institucij, za
katero jamčijo znana imena glasnih podpornikov zdajšnje obla-
sti. Kot take si šole kajpak zaslužijo visok delež davkoplačevalske
podpore.
Zasebni visokošolski zavodi se bodo sedaj ob asistenci ustanoviteljev
preoblikovali v zasebne univerze, ker bodo tako lažje tekmovali na trgu.
Z javnimi sredstvi se bo financiralo zasebne institucije, kjer bodo zapo-
sleni izločeni iz sistema javnih uslužbencev in zato bolje nagrajevani.
Neimenovanje novega direktorja n a kvis, izrivanje neodvisnih članov
sveta n a k v i s, poskus izognitve ponovne akreditacije z določilom o
možnosti prve akreditacije, ki je veliko bolj prizanesljiva do ustanove,
glede zagotavljanja kakovosti izobraževanja itn. so res znaki, ki dovo-
ljujejo miren sen davkoplačevalcem. Res pa se je marsikatera dilema v
povezavi z n a k v i s o m razrešila »sama od sebe« s tem, ko je bil n a -
kvisu odvzet del nalog, to je re-akreditacija študijskih programov.
Jelenc Krašovec (2001, 162) se sprašuje ali je univerza sploh še po-
trebna tudi v učeči se družbi in zaključuje:
Ocene različnih strokovnjakov nas napeljujejo na dejstvo, da po-
staja univerza vse bolj podobna drugim institucijam, ki se ukvar-
jajo z ustvarjanjem, pa tudi s prenašanjem znanja. Pojmovanje uni-
verze kot »posebne« institucije je torej že zbledelo, še posebno pri
tistih, ki jo opazujejo in vrednotijo od zunaj. Različni strokovnjaki,
ki so si znanje pridobivali na univerzi, delujejo zdaj v različnih vlo-
gah na različnih mestih, kjer morda nadaljujejo tradicijo in pre-
našajo vzorce, ponotranjene na univerzi. Tako vplivajo na vnaša-
nje znanstvenih mehanizmov na različna področja učenja, dela in
življenja, kar obogatijo z značilnostmi, ki jih imajo ta različna in
bolj fleksibilna delovna in učna okolja. Taka alternativnost je lahko
tudi konkurenčna in univerzo sili k spreminjanju njenih ustaljenih
vzorcev, kar se dogaja prav zdaj.
Vrzel med odkritji in ugotovitvami raziskovalcev ter praksami v orga-
nizacijah obstaja, zato je povsem običajno, da se pojavljajo nove rešitve
pri premagovanju te vrzeli s pomočjo ustvarjanja ter diseminacije zna-
nja, z namenom povečevanja vrednosti in pomembnosti bodočih razi-
skovanj tako za praktike kot tudi akademike.
83
standardih, ki jih ustvarjata znanost in visoko izobraževanje sama.
To samoregulacijo zdaj nadomešča vse bolj očiten sistemski klien-
telizem. »Zasebne« šole so v kar lepem dokazljivem številu pri-
dobile koncesije na podlagi kakovosti novonastalih institucij, za
katero jamčijo znana imena glasnih podpornikov zdajšnje obla-
sti. Kot take si šole kajpak zaslužijo visok delež davkoplačevalske
podpore.
Zasebni visokošolski zavodi se bodo sedaj ob asistenci ustanoviteljev
preoblikovali v zasebne univerze, ker bodo tako lažje tekmovali na trgu.
Z javnimi sredstvi se bo financiralo zasebne institucije, kjer bodo zapo-
sleni izločeni iz sistema javnih uslužbencev in zato bolje nagrajevani.
Neimenovanje novega direktorja n a kvis, izrivanje neodvisnih članov
sveta n a k v i s, poskus izognitve ponovne akreditacije z določilom o
možnosti prve akreditacije, ki je veliko bolj prizanesljiva do ustanove,
glede zagotavljanja kakovosti izobraževanja itn. so res znaki, ki dovo-
ljujejo miren sen davkoplačevalcem. Res pa se je marsikatera dilema v
povezavi z n a k v i s o m razrešila »sama od sebe« s tem, ko je bil n a -
kvisu odvzet del nalog, to je re-akreditacija študijskih programov.
Jelenc Krašovec (2001, 162) se sprašuje ali je univerza sploh še po-
trebna tudi v učeči se družbi in zaključuje:
Ocene različnih strokovnjakov nas napeljujejo na dejstvo, da po-
staja univerza vse bolj podobna drugim institucijam, ki se ukvar-
jajo z ustvarjanjem, pa tudi s prenašanjem znanja. Pojmovanje uni-
verze kot »posebne« institucije je torej že zbledelo, še posebno pri
tistih, ki jo opazujejo in vrednotijo od zunaj. Različni strokovnjaki,
ki so si znanje pridobivali na univerzi, delujejo zdaj v različnih vlo-
gah na različnih mestih, kjer morda nadaljujejo tradicijo in pre-
našajo vzorce, ponotranjene na univerzi. Tako vplivajo na vnaša-
nje znanstvenih mehanizmov na različna področja učenja, dela in
življenja, kar obogatijo z značilnostmi, ki jih imajo ta različna in
bolj fleksibilna delovna in učna okolja. Taka alternativnost je lahko
tudi konkurenčna in univerzo sili k spreminjanju njenih ustaljenih
vzorcev, kar se dogaja prav zdaj.
Vrzel med odkritji in ugotovitvami raziskovalcev ter praksami v orga-
nizacijah obstaja, zato je povsem običajno, da se pojavljajo nove rešitve
pri premagovanju te vrzeli s pomočjo ustvarjanja ter diseminacije zna-
nja, z namenom povečevanja vrednosti in pomembnosti bodočih razi-
skovanj tako za praktike kot tudi akademike.
83
