Page 40 - Sikošek, Marijana. 2017. Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije
vila poslovnih srečanj značilna tudi razvoj kongresne infrastrukture in
kongresnih ponudnikov oziroma storitev ter pojav sistematičnega spre-
mljanja razvoja kongresne dejavnosti (Spiller 2002; Rogers 2008). Rogers
(1998) tako navaja, da se je razvoj infrastrukture prilagajal povečanemu
kongresnemu povpraševanju po organizaciji poslovnih srečanj, pri čemer
se je vlagalo tako v izgradnjo ali prenovo hotelov in manjših kongresnih
prizorišč kot tudi v izgradnjo večjih kongresnih centrov oziroma prizori-
šč, ki so bila posebej namenjeni kongresni dejavnosti (angl. purpose-bu-
ilt convention centres), kar je bilo značilno za 80-ta in 90-ta leta prejšnje-
ga stoletja. Kot kaže pregled zgodovine rasti kongresnih srečanj od 60-ih
let prejšnjega stoletja dalje, je bilo za obdobje od leta 1960 do leta 2000
značilno pogostejše organiziranje kongresnih srečanj z več kot 500 pa
vse do več tisoč udeleženci (ICCA 2013). Vzporedno z razvojem osnov-
40 ne kongresne infrastrukture – kongresnih prizorišč so se razvijale dru-
ge kongresne storitve in infrastruktura, nujne pri organizaciji kongres-
nih srečanj, kot na primer razvoj splošne in turistične infrastrukture pa
tudi razvoj specializiranih kongresnih agencij (Rogers 1998; Spiller 2002;
Swarbrooke in Horner 2001). Takšen razvoj je privedel tudi do specializa-
cije znanja na področju kongresne dejavnosti (Rogers 1998; Spiller 2002).
Dejavnike za eksponenten razvoj kongresne dejavnosti v drugi polo-
vici 20. stoletja lahko najdemo tako na strani povpraševanja po organiza-
ciji kongresnih srečanj kot na strani ponudbe kongresnih storitev.
Spiller (2002), Davidson in Rogers (2006) ter Swarbrooke in Horner
(2001) so prepričani, da so dejavniki na strani povpraševanja naslednji:
− velik porast različnih vladnih in nevladnih organizacij s poveča-
no potrebo po medresorskih srečanjih,
− rast multinacionalk in mednarodnih korporacij, ki so narekova-
le večje število medsektorskih srečanj,
− razvoj strokovnih in znanstvenih združenj, ki so izkazovala ve-
like interese in potrebe po izmenjavi informacij, znanja in izku-
šenj,
− gospodarski razvoj v razvitih in kasneje v manj razvitih državah,
− zmanjševanje ovir za medsebojno trgovanje in pojav sodobnih
trgovinskih združenj, ki so pospeševala pogoje za medsebojno
povezovanje,
− povečevanje populacije svetovnega prebivalstva,1
1 Ob upoštevanju virov (Spiller 2002; Davidson in Rogers 2006; Swarbrooke in Horner 2001) vel-
ja opozoriti, da so raziskovalci imeli v mislih predvsem strmo naraščanje svetovnega prebivalstva
v razvitih državah, ki je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Meze 2014) v teh
vila poslovnih srečanj značilna tudi razvoj kongresne infrastrukture in
kongresnih ponudnikov oziroma storitev ter pojav sistematičnega spre-
mljanja razvoja kongresne dejavnosti (Spiller 2002; Rogers 2008). Rogers
(1998) tako navaja, da se je razvoj infrastrukture prilagajal povečanemu
kongresnemu povpraševanju po organizaciji poslovnih srečanj, pri čemer
se je vlagalo tako v izgradnjo ali prenovo hotelov in manjših kongresnih
prizorišč kot tudi v izgradnjo večjih kongresnih centrov oziroma prizori-
šč, ki so bila posebej namenjeni kongresni dejavnosti (angl. purpose-bu-
ilt convention centres), kar je bilo značilno za 80-ta in 90-ta leta prejšnje-
ga stoletja. Kot kaže pregled zgodovine rasti kongresnih srečanj od 60-ih
let prejšnjega stoletja dalje, je bilo za obdobje od leta 1960 do leta 2000
značilno pogostejše organiziranje kongresnih srečanj z več kot 500 pa
vse do več tisoč udeleženci (ICCA 2013). Vzporedno z razvojem osnov-
40 ne kongresne infrastrukture – kongresnih prizorišč so se razvijale dru-
ge kongresne storitve in infrastruktura, nujne pri organizaciji kongres-
nih srečanj, kot na primer razvoj splošne in turistične infrastrukture pa
tudi razvoj specializiranih kongresnih agencij (Rogers 1998; Spiller 2002;
Swarbrooke in Horner 2001). Takšen razvoj je privedel tudi do specializa-
cije znanja na področju kongresne dejavnosti (Rogers 1998; Spiller 2002).
Dejavnike za eksponenten razvoj kongresne dejavnosti v drugi polo-
vici 20. stoletja lahko najdemo tako na strani povpraševanja po organiza-
ciji kongresnih srečanj kot na strani ponudbe kongresnih storitev.
Spiller (2002), Davidson in Rogers (2006) ter Swarbrooke in Horner
(2001) so prepričani, da so dejavniki na strani povpraševanja naslednji:
− velik porast različnih vladnih in nevladnih organizacij s poveča-
no potrebo po medresorskih srečanjih,
− rast multinacionalk in mednarodnih korporacij, ki so narekova-
le večje število medsektorskih srečanj,
− razvoj strokovnih in znanstvenih združenj, ki so izkazovala ve-
like interese in potrebe po izmenjavi informacij, znanja in izku-
šenj,
− gospodarski razvoj v razvitih in kasneje v manj razvitih državah,
− zmanjševanje ovir za medsebojno trgovanje in pojav sodobnih
trgovinskih združenj, ki so pospeševala pogoje za medsebojno
povezovanje,
− povečevanje populacije svetovnega prebivalstva,1
1 Ob upoštevanju virov (Spiller 2002; Davidson in Rogers 2006; Swarbrooke in Horner 2001) vel-
ja opozoriti, da so raziskovalci imeli v mislih predvsem strmo naraščanje svetovnega prebivalstva
v razvitih državah, ki je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Meze 2014) v teh
