Page 44 - Sikošek, Marijana. 2017. Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 44
Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije
vidson in Rogers 2006) priznavata vlogo ključnih akterjev na kongres-
nem trgu. Njihove glavne značilnosti raziskovalci (Swarbrooke in Horner
2001; Crouch in Weber 2002; Davidson in Rogers 2006; Rogers 2008)
opredeljujejo po tem, kdo odloča o organizaciji kongresa, koliko časa je
potrebnega za sprejetje odločitve o organizaciji, kakšne vrste srečanj se
prireja, kdaj se jih prireja (sezonskost), kakšen je način udeležbe, kakšen
je obseg proračuna, možnost spremstva partnerja, izbira vrste prizorišča
in drugo.
Največja razlika nastaja med skupino korporativnih srečanj in skupino
srečanj združenj, kjer so si lastnosti pri nekaterih parametrih celo naspro-
tne. Najopaznejši so zagotovo obseg proračuna, trajanje srečanja in način
udeležbe ter s slednjim povezan način plačila, v nadaljevanju pa možnost
spremstva partnerja.
44 Pomembno razhajanje, ki vpliva na ponudbo kongresnih storitev
na trgu, je zagotovo izbira prizorišča in destinacije. Rogers in David-
son (2016) sicer navajata, da so v skupini korporativnih srečanj nagnjeni
tudi k organizaciji srečanj v lastnih prostorih, še posebej ob manjših sre-
čanjih izrazito delovne narave, kar imenujeta interna srečanja (angl. in-
-house meetings). Vendar pa tako Crouch in Weber (2002) kot Rogers
(2008) ugotavljajo, da je v tej skupini opaziti nagnjenje k organizaciji sre-
čanj tudi izven lastnih prostorov, še posebej takrat, ko želijo z izbiro pri-
zorišča vplivati na večji poslovni izkoristek vloženega časa in sredstev,2
ali zato, ker preprosto nimajo dovolj lastnih zmogljivosti, ali si želijo o
občutljivih temah razpravljati drugje. Izven lastnih prostorov organizi-
rana korporativna srečanja Rogers in Davidson (2016) imenujeta zunanja
srečanja (angl. off-site meetings). Uporaba zunanjih, najetih prostorov se
kaže tako pri najemanju prizorišč za klasične poslovne konference kot za
motivacijska potovanja, ki že po definiciji zahtevajo izvedbo izven poslov-
nih prostorov, ali za programe ‘team-building’. V skupini združenj je izbi-
ra prizorišča in destinacije srečanja običajno dolg in zapleten postopek, saj
so srečanja skoraj vedno organizirana v najetih prostorih (Rogers in Da-
vidson 2016), običajno zato, ker lastni prostori ne zadoščajo.
Na kongresni trg vplivajo tudi druge značilnosti obeh skupin srečanj.
Korporativna srečanja organizirajo podjetja, ki prihajajo iz različnih go-
2 V literaturi (Crouch in Weber 2002; Rogers 2008) in praksi (Hamso 2016) se pogosto omenja
srečanje ROI (return on investment), ki ga izraža razmerje med učinki srečanja, izraženimi v pri-
dobljenih dosežkih, motivaciji, znanju, ter vloženimi sredstvi, kot sta čas za izvedbo srečanja in
finančna sredstva. Pri korporativnih srečanjih se srečanje ROI izraža v doseženem dobičku, pri
srečanjih združenj pa v obliki izpolnjenega poslanstva združenja (na primer uporaba novih tehnik
dela) (Hamso 2016).
vidson in Rogers 2006) priznavata vlogo ključnih akterjev na kongres-
nem trgu. Njihove glavne značilnosti raziskovalci (Swarbrooke in Horner
2001; Crouch in Weber 2002; Davidson in Rogers 2006; Rogers 2008)
opredeljujejo po tem, kdo odloča o organizaciji kongresa, koliko časa je
potrebnega za sprejetje odločitve o organizaciji, kakšne vrste srečanj se
prireja, kdaj se jih prireja (sezonskost), kakšen je način udeležbe, kakšen
je obseg proračuna, možnost spremstva partnerja, izbira vrste prizorišča
in drugo.
Največja razlika nastaja med skupino korporativnih srečanj in skupino
srečanj združenj, kjer so si lastnosti pri nekaterih parametrih celo naspro-
tne. Najopaznejši so zagotovo obseg proračuna, trajanje srečanja in način
udeležbe ter s slednjim povezan način plačila, v nadaljevanju pa možnost
spremstva partnerja.
44 Pomembno razhajanje, ki vpliva na ponudbo kongresnih storitev
na trgu, je zagotovo izbira prizorišča in destinacije. Rogers in David-
son (2016) sicer navajata, da so v skupini korporativnih srečanj nagnjeni
tudi k organizaciji srečanj v lastnih prostorih, še posebej ob manjših sre-
čanjih izrazito delovne narave, kar imenujeta interna srečanja (angl. in-
-house meetings). Vendar pa tako Crouch in Weber (2002) kot Rogers
(2008) ugotavljajo, da je v tej skupini opaziti nagnjenje k organizaciji sre-
čanj tudi izven lastnih prostorov, še posebej takrat, ko želijo z izbiro pri-
zorišča vplivati na večji poslovni izkoristek vloženega časa in sredstev,2
ali zato, ker preprosto nimajo dovolj lastnih zmogljivosti, ali si želijo o
občutljivih temah razpravljati drugje. Izven lastnih prostorov organizi-
rana korporativna srečanja Rogers in Davidson (2016) imenujeta zunanja
srečanja (angl. off-site meetings). Uporaba zunanjih, najetih prostorov se
kaže tako pri najemanju prizorišč za klasične poslovne konference kot za
motivacijska potovanja, ki že po definiciji zahtevajo izvedbo izven poslov-
nih prostorov, ali za programe ‘team-building’. V skupini združenj je izbi-
ra prizorišča in destinacije srečanja običajno dolg in zapleten postopek, saj
so srečanja skoraj vedno organizirana v najetih prostorih (Rogers in Da-
vidson 2016), običajno zato, ker lastni prostori ne zadoščajo.
Na kongresni trg vplivajo tudi druge značilnosti obeh skupin srečanj.
Korporativna srečanja organizirajo podjetja, ki prihajajo iz različnih go-
2 V literaturi (Crouch in Weber 2002; Rogers 2008) in praksi (Hamso 2016) se pogosto omenja
srečanje ROI (return on investment), ki ga izraža razmerje med učinki srečanja, izraženimi v pri-
dobljenih dosežkih, motivaciji, znanju, ter vloženimi sredstvi, kot sta čas za izvedbo srečanja in
finančna sredstva. Pri korporativnih srečanjih se srečanje ROI izraža v doseženem dobičku, pri
srečanjih združenj pa v obliki izpolnjenega poslanstva združenja (na primer uporaba novih tehnik
dela) (Hamso 2016).
