Page 41 - Sikošek, Marijana. 2017. Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 41
Poslovni turizem in kongresna dejavnost: izhodiščne opredelitve 41
− rast novih tehnologij in industrij, predvsem informacijske teh-
nologije,
− pojav relativno večjega globalnega miru, ki je zmanjšal negoto-
vost pred potovanji oziroma povečal možnosti potovanj tudi v
bolj oddaljene destinacije.
Swarbrooke in Horner (2001) ter Spiller (2002) navajajo, da je bil ra-
zvoj kongresne dejavnosti možen zaradi razvoja na ponudbeni strani, in
sicer iz naslednjih vzrokov:
− razvoj transportnih sredstev, in sicer hitrejših vlakovnih pove-
zav, večjih in hitrejših letal s pojavom kategorije poslovnih razre-
dov kot posebne storitve ter večje zasebno lastništvo avtomobi-
lov,
− boljši zdravstveni pogoji na destinacijah, kjer se je večalo kongre-
sno povpraševanje,
− razvoj specializiranih kongresnih zmogljivosti, predvsem kon-
gresnih in razstaviščnih centrov, ki so zmogli in znali upošteva-
ti visoke zahteve organizatorjev oziroma naročnikov kongresov
ter konferenc, predvsem zahteve po izpolnjevanju zdravstvenih
standardov,
− razvoj specializiranih kongresnih ponudnikov in posrednikov s
ponudbo strokovnih storitev za poslovne turiste, ki so skrbeli za
hitrejšo izmenjavo informacij med deležniki v kongresni dejav-
nosti,
− pojav in povečevanje trženjskih dejavnosti kongresnih uradov na
posameznih destinacijah.
Na zgodovino razvoja kongresne dejavnosti lahko gledamo ne le s
stališča razvoja kongresnih dejavnosti na strani ponudbe in povpraševa-
nja, temveč tudi s stališča značilnosti kongresnih prireditev, kot so po-
gostnost, obseg in trajanje kongresnih prireditev, ki jih sicer podrobneje
obravnavamo v posebnem poglavju. Zidanski (2005) tako navaja, da se je
od antike do začetka 20. stoletja po pričevanjih pisnih virov zgodilo manj
srečanj, ki pa so trajala dalj časa in z za tedanje razmere velikim številom
udeležencev. S stališča kongresnega historiata je zanimiv zbor carja Kon-
stantina Velikega leta 325, ki je trajal pet tednov in imel 318 udeležencev,
ali pa skupščina zdravnikov v Rimu leta 1681, ki je trajala tri mesece, du-
najski kongres leta 1815, ki je trajal devet mesecev, ter kongres Sv. alianse
državah najbolj naraščalo v 2. polovici 20. stoletja, sedaj pa se po nekaterih projekcijah zmanjšuje
od preloma tisočletja dalje.
− rast novih tehnologij in industrij, predvsem informacijske teh-
nologije,
− pojav relativno večjega globalnega miru, ki je zmanjšal negoto-
vost pred potovanji oziroma povečal možnosti potovanj tudi v
bolj oddaljene destinacije.
Swarbrooke in Horner (2001) ter Spiller (2002) navajajo, da je bil ra-
zvoj kongresne dejavnosti možen zaradi razvoja na ponudbeni strani, in
sicer iz naslednjih vzrokov:
− razvoj transportnih sredstev, in sicer hitrejših vlakovnih pove-
zav, večjih in hitrejših letal s pojavom kategorije poslovnih razre-
dov kot posebne storitve ter večje zasebno lastništvo avtomobi-
lov,
− boljši zdravstveni pogoji na destinacijah, kjer se je večalo kongre-
sno povpraševanje,
− razvoj specializiranih kongresnih zmogljivosti, predvsem kon-
gresnih in razstaviščnih centrov, ki so zmogli in znali upošteva-
ti visoke zahteve organizatorjev oziroma naročnikov kongresov
ter konferenc, predvsem zahteve po izpolnjevanju zdravstvenih
standardov,
− razvoj specializiranih kongresnih ponudnikov in posrednikov s
ponudbo strokovnih storitev za poslovne turiste, ki so skrbeli za
hitrejšo izmenjavo informacij med deležniki v kongresni dejav-
nosti,
− pojav in povečevanje trženjskih dejavnosti kongresnih uradov na
posameznih destinacijah.
Na zgodovino razvoja kongresne dejavnosti lahko gledamo ne le s
stališča razvoja kongresnih dejavnosti na strani ponudbe in povpraševa-
nja, temveč tudi s stališča značilnosti kongresnih prireditev, kot so po-
gostnost, obseg in trajanje kongresnih prireditev, ki jih sicer podrobneje
obravnavamo v posebnem poglavju. Zidanski (2005) tako navaja, da se je
od antike do začetka 20. stoletja po pričevanjih pisnih virov zgodilo manj
srečanj, ki pa so trajala dalj časa in z za tedanje razmere velikim številom
udeležencev. S stališča kongresnega historiata je zanimiv zbor carja Kon-
stantina Velikega leta 325, ki je trajal pet tednov in imel 318 udeležencev,
ali pa skupščina zdravnikov v Rimu leta 1681, ki je trajala tri mesece, du-
najski kongres leta 1815, ki je trajal devet mesecev, ter kongres Sv. alianse
državah najbolj naraščalo v 2. polovici 20. stoletja, sedaj pa se po nekaterih projekcijah zmanjšuje
od preloma tisočletja dalje.
