Page 46 - Sikošek, Marijana. 2017. Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 46
Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije
času pred konferenco, v času njenega trajanja in po konferenci, pogosto pa
se pripravi tudi ločen program za spremljevalce (Rogers 2008).
Predstavljene razlike so po mnenju raziskovalcev (Swarbrooke in
Horner 2001; Crouch in Weber 2002; Jago in Deery 2005; Davidson in
Rogers 2006; Rogers 2008; Millar in Kerr 2009) močno povezane z nara-
vo povpraševanja po kongresnih storitvah ter s tem povezano izvedbo po-
slovnih srečanj. Millar in Kerr (2009) ter Rogers in Davidson (2016) iz-
postavljajo, da je v skupini srečanj združenj več možnosti za ustvarjanje
dodatne ponudbe kljub temu, da je obseg proračuna pogosto zelo omejen.
Ob razvrščanju posameznih organizacij, pobudnic srečanj na posa-
mezne vrste velja opozoriti, da jih v kongresni dejavnosti običajno razu-
memo kot organizatorje ali naročnike srečanj. Posebnost je v razumevanju
njihove vloge, saj so v literaturi pogosto uvrščene na stran povpraševanja
46 (Rogers 1998; Crouch in Weber 2002; Davidson in Rogers 2006) pa tudi
na stran ponudbe (Swarbrooke in Horner 2001; UNWTO 2006). Oce-
njujemo, da njihova dvojnost izhaja iz različnosti njihove poslovne usmer-
jenosti, saj, kot navajata Millar in Kerr (2009), podjetja običajno organi-
zirajo srečanja brez plačila kotizacije za udeležbo in zato nastopajo kot
glavni plačnik kongresnih storitev, medtem ko jih združenja organizirajo
s plačilom kotizacije za udeležbo ter jih ponudijo na trgu kongresnih pro-
duktov (konferenc).
Udeleženec – končni potrošnik srečanja
Na kongresnem trgu je udeleženec tisti, ki ga razumemo kot končnega
potrošnika poslovnega srečanja (Oppermann 1996a; Davidson in Rogers
2006) oziroma potrošnika vseh storitev, ki so potrebne za oblikovanje
končnega kongresnega proizvoda. Davidson in Rogers (2006) poudarja-
ta, da je prav obisk ali udeležba na poslovnem srečanju temeljnega pome-
na za celotno kongresno industrijo, saj brez udeležencev ne bi bilo pov-
praševanja in s tem trošenja kongresnih storitev. Avtorja (prav tam) ob
tem opozarjata, da je med udeležencem korporativnega srečanja in ude-
ležencem srečanja združenj pomembna razlika; to je možnost odločanja
o udeležbi – da ali ne, Jago in Deery (2005) ter Millar in Kerr (2009) pa
dodajajo, da imajo udeleženci tudi možnost izbire med več konferencami
ter s tem izražanja preferenc. Prav možnost izbire, ki jo imajo udeleženci
konferenc združenj, je razlog, da si tako organizatorji kot ponudniki sto-
ritev na kongresnem trgu prizadevajo, da bi zadovoljili njihove potrebe
in želje. Čeprav obstaja možnost izbire, pa je ta vendarle omejena s pred-
hodno izbiro organizatorjev ali naročnikov, ki vnaprej določijo ponudni-
času pred konferenco, v času njenega trajanja in po konferenci, pogosto pa
se pripravi tudi ločen program za spremljevalce (Rogers 2008).
Predstavljene razlike so po mnenju raziskovalcev (Swarbrooke in
Horner 2001; Crouch in Weber 2002; Jago in Deery 2005; Davidson in
Rogers 2006; Rogers 2008; Millar in Kerr 2009) močno povezane z nara-
vo povpraševanja po kongresnih storitvah ter s tem povezano izvedbo po-
slovnih srečanj. Millar in Kerr (2009) ter Rogers in Davidson (2016) iz-
postavljajo, da je v skupini srečanj združenj več možnosti za ustvarjanje
dodatne ponudbe kljub temu, da je obseg proračuna pogosto zelo omejen.
Ob razvrščanju posameznih organizacij, pobudnic srečanj na posa-
mezne vrste velja opozoriti, da jih v kongresni dejavnosti običajno razu-
memo kot organizatorje ali naročnike srečanj. Posebnost je v razumevanju
njihove vloge, saj so v literaturi pogosto uvrščene na stran povpraševanja
46 (Rogers 1998; Crouch in Weber 2002; Davidson in Rogers 2006) pa tudi
na stran ponudbe (Swarbrooke in Horner 2001; UNWTO 2006). Oce-
njujemo, da njihova dvojnost izhaja iz različnosti njihove poslovne usmer-
jenosti, saj, kot navajata Millar in Kerr (2009), podjetja običajno organi-
zirajo srečanja brez plačila kotizacije za udeležbo in zato nastopajo kot
glavni plačnik kongresnih storitev, medtem ko jih združenja organizirajo
s plačilom kotizacije za udeležbo ter jih ponudijo na trgu kongresnih pro-
duktov (konferenc).
Udeleženec – končni potrošnik srečanja
Na kongresnem trgu je udeleženec tisti, ki ga razumemo kot končnega
potrošnika poslovnega srečanja (Oppermann 1996a; Davidson in Rogers
2006) oziroma potrošnika vseh storitev, ki so potrebne za oblikovanje
končnega kongresnega proizvoda. Davidson in Rogers (2006) poudarja-
ta, da je prav obisk ali udeležba na poslovnem srečanju temeljnega pome-
na za celotno kongresno industrijo, saj brez udeležencev ne bi bilo pov-
praševanja in s tem trošenja kongresnih storitev. Avtorja (prav tam) ob
tem opozarjata, da je med udeležencem korporativnega srečanja in ude-
ležencem srečanja združenj pomembna razlika; to je možnost odločanja
o udeležbi – da ali ne, Jago in Deery (2005) ter Millar in Kerr (2009) pa
dodajajo, da imajo udeleženci tudi možnost izbire med več konferencami
ter s tem izražanja preferenc. Prav možnost izbire, ki jo imajo udeleženci
konferenc združenj, je razlog, da si tako organizatorji kot ponudniki sto-
ritev na kongresnem trgu prizadevajo, da bi zadovoljili njihove potrebe
in želje. Čeprav obstaja možnost izbire, pa je ta vendarle omejena s pred-
hodno izbiro organizatorjev ali naročnikov, ki vnaprej določijo ponudni-
