Page 72 - Sikošek, Marijana. 2017. Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 72
Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije
meru se razumevanje kongresne destinacije približuje razumevanju kon-
gresnega trga, vendar menimo, da je destinacija vendarle širši pojem, saj je
za njeno učinkovito delovanje potrebno sodelovanje tudi drugih skupin.
Kot poudarjata Swarbrooke in Horner (2001), so to vladne in javne služ-
be, izobraževalne institucije in druge organizacije.
Natančnejši pregled literature (Oppermann 1996; Go in Govers
1999; Lu in Cai 2009; Crouch in Louviere 2004; Baloglu in Love 2005;
Choi 2005; Jae Lee in Back 2005; Chen 2006; Filipović 2007; DiPietro
idr. 2008; Bernini 2009; Millar in Kerr 2009; Sangpikul in Kim 2009;
Shin 2009; Mohammadi in Mohamed 2011; Del Chiappa 2012; Huo
2014) pokaže, da ni zaslediti sistematične opredelitve kongresne destina-
cije, ki bi jo definiral skozi različne pozicije oziroma vloge, ki jih imajo de-
ležniki v destinaciji, kar ugotavljata tudi Jago in Deery (2005). Edina, ki
72 sta ponudila sistematičen pogled na povezave med deležniki na destinaci-
ji, sta Oppermann in Chon (1997), ki ob razpravi o procesu izbire kongre-
sa za udeležbo trdita, da v kongresnem turizmu obstajajo trije glavni ak-
terji: naročnik oziroma organizator,7 gostiteljska lokacija in udeleženec.
Bila sta prva, ki sta v modelu prikazala in pojasnila njihove vloge in med-
sebojna razmerja, kasneje pa njun model, z izjemo raziskovalcev Jaga in
M. Deery (2005), ni doživel kritike ali spremembe, čeprav sta avtorja
sama priporočala, da je model mogoče uporabiti za nadaljnje natančnejše
raziskovanje odnosov med deležniki.
Oppermann in Chon (1997) sta model prikazala kot sistem dinamič-
nih povezav med vsemi tremi deležniki, pri čemer sta se navezovala na
trditve Vara, Cesaria in Mauserja (1985), ki trdijo, da so združenja kot
naročniki dejavno povezana z gostiteljsko destinacijo zaradi želje po ma-
ksimiranju števila udeležencev. Oppermann in Chon (prav tam) naroč-
nika oziroma organizacijo vidita kot tistega akterja, ki destinacijo izbere
zaradi organizacije kongresa, pri čemer v procesu izbire upošteva lastne
organizacijske spremenljivke in tiste, ki so vezane na točno določeno de-
stinacijo, kot na primer kongresno prizorišče, nastanitev, dostopnost,
ceno, ter druge, s ciljem doseči čim višjo obiskanost konference. Kot go-
stiteljsko lokacijo razumeta kongresno prizorišče, bodisi kongresni hotel
ali kongresni center, ki poskrbi za organizacijo kongresa in svojo promo-
cijo, s ciljem pritegniti čim večje število gostov. Udeležencu namenjata
precejšnjo pozornost, saj predstavlja skupino končnega potrošnika, torej
tistega, ki destinaciji in združenju prinaša prihodek.
7 Oppermann in Chon (1997, 182) imata v mislih strokovno združenje, ki mu večje število
udeležencev, prinaša višji prihodek, saj trdita, »...da kongresi prinašajo združenju skoraj vse
njegove letne prihodke«, čeprav poudarjata, da je implikacije možno prenesti tudi na korporacije.
meru se razumevanje kongresne destinacije približuje razumevanju kon-
gresnega trga, vendar menimo, da je destinacija vendarle širši pojem, saj je
za njeno učinkovito delovanje potrebno sodelovanje tudi drugih skupin.
Kot poudarjata Swarbrooke in Horner (2001), so to vladne in javne služ-
be, izobraževalne institucije in druge organizacije.
Natančnejši pregled literature (Oppermann 1996; Go in Govers
1999; Lu in Cai 2009; Crouch in Louviere 2004; Baloglu in Love 2005;
Choi 2005; Jae Lee in Back 2005; Chen 2006; Filipović 2007; DiPietro
idr. 2008; Bernini 2009; Millar in Kerr 2009; Sangpikul in Kim 2009;
Shin 2009; Mohammadi in Mohamed 2011; Del Chiappa 2012; Huo
2014) pokaže, da ni zaslediti sistematične opredelitve kongresne destina-
cije, ki bi jo definiral skozi različne pozicije oziroma vloge, ki jih imajo de-
ležniki v destinaciji, kar ugotavljata tudi Jago in Deery (2005). Edina, ki
72 sta ponudila sistematičen pogled na povezave med deležniki na destinaci-
ji, sta Oppermann in Chon (1997), ki ob razpravi o procesu izbire kongre-
sa za udeležbo trdita, da v kongresnem turizmu obstajajo trije glavni ak-
terji: naročnik oziroma organizator,7 gostiteljska lokacija in udeleženec.
Bila sta prva, ki sta v modelu prikazala in pojasnila njihove vloge in med-
sebojna razmerja, kasneje pa njun model, z izjemo raziskovalcev Jaga in
M. Deery (2005), ni doživel kritike ali spremembe, čeprav sta avtorja
sama priporočala, da je model mogoče uporabiti za nadaljnje natančnejše
raziskovanje odnosov med deležniki.
Oppermann in Chon (1997) sta model prikazala kot sistem dinamič-
nih povezav med vsemi tremi deležniki, pri čemer sta se navezovala na
trditve Vara, Cesaria in Mauserja (1985), ki trdijo, da so združenja kot
naročniki dejavno povezana z gostiteljsko destinacijo zaradi želje po ma-
ksimiranju števila udeležencev. Oppermann in Chon (prav tam) naroč-
nika oziroma organizacijo vidita kot tistega akterja, ki destinacijo izbere
zaradi organizacije kongresa, pri čemer v procesu izbire upošteva lastne
organizacijske spremenljivke in tiste, ki so vezane na točno določeno de-
stinacijo, kot na primer kongresno prizorišče, nastanitev, dostopnost,
ceno, ter druge, s ciljem doseči čim višjo obiskanost konference. Kot go-
stiteljsko lokacijo razumeta kongresno prizorišče, bodisi kongresni hotel
ali kongresni center, ki poskrbi za organizacijo kongresa in svojo promo-
cijo, s ciljem pritegniti čim večje število gostov. Udeležencu namenjata
precejšnjo pozornost, saj predstavlja skupino končnega potrošnika, torej
tistega, ki destinaciji in združenju prinaša prihodek.
7 Oppermann in Chon (1997, 182) imata v mislih strokovno združenje, ki mu večje število
udeležencev, prinaša višji prihodek, saj trdita, »...da kongresi prinašajo združenju skoraj vse
njegove letne prihodke«, čeprav poudarjata, da je implikacije možno prenesti tudi na korporacije.
