Page 73 - Sikošek, Marijana. 2017. Kongresna dejavnost: vidiki privlačnosti destinacije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 73
Poslovni turizem in kongresna dejavnost: izhodiščne opredelitve 73
Jago in Deery (2005) sta na podlagi njunega modela oblikovala
lastnega, saj sta ugotovila, da povezave na destinaciji ne potekajo zgolj
med tremi ključnimi akterji, ampak vključujejo še druge deležnike, pred-
vsem profesionalnega kongresnega organizatorja in kongresni center, ter
so zato mnogo kompleksnejše, kot sta prikazala zgodnejša avtorja. Jago
in Deery (prav tam) sta tako dodala tristopenjsko odločanje o destinaciji
znotraj združenja ter splet povezav med deležniki, in sicer ne le med gosti-
teljskim prizoriščem, temveč tudi med kongresnim uradom, profesional-
nim kongresnim organizatorjem, letalskimi prevozniki, sponzorji, hote-
li, lokalno upravo ter turističnimi storitvami.
Njun model mnogo natančneje opredeljuje povezave med ključnimi
deležniki, ki, kot pravita (Jago in Derry 2005, 23), bistveno prispevajo k
uspešnosti konference. Osrednjo vlogo v njunem modelu povezav prev-
zema profesionalni kongresni organizator (PCO), ki skrbi za pretok teh
povezav med deležniki destinacije, združenjem8 kot naročnikom in ude-
ležencem. Njun model je sicer zelo izpopolnjen, vendar predvideva, da je
profesionalni kongresni organizator edini, ki ima vlogo posrednika med
združenjem in ponudniki kongresnih storitev, udeleženec pa nima ne-
posrednega stika z njim, ampak s hotelom oziroma z letalskim prevozni-
kom. Z njima se ne moremo strinjati, saj sta Davidson in Rogers (2006)
ugotavljala, da posredniki pogosto nimajo tako močne vloge, kot jim jo
pripisujejo, ker naročniki pogosto sodelujejo neposredno s ponudniki na
kongresni destinaciji ter skrbijo za neposreden stik z udeležencem. Pred-
videvamo, da sta Jago in Deery (2005) takšen model oblikovala zaradi na-
rave njune raziskave, ki je bila usmerjena na področje mednarodnih kon-
gresov, za katere je običajno, da se združenje kot naročnik najpogosteje
obrne na profesionalnega kongresnega organizatorja.
Ugotavljamo tudi, da noben od predstavljenih modelov ne vključuje
osnovnega produkta, kongresne prireditve, čeprav ga raziskovalci (Lee in
Back 2008; Yoo in Chon 2008; Tanford, Montgomery in Nelson 2012)
omenjajo kot temeljnega za uspešnost kongresne destinacije. Zato smo
oblikovali lasten model povezav med deležniki kongresne destinacije, ki
smo ga prvič oblikovali za potrebe raziskave o ključnih vidikih izbire kon-
gresne destinacije (Sikošek 2014) in ga sedaj nadgrajujemo z definiranjem
strani ponudbe in strani povpraševanja, z natančnejšo predstavitvijo vlo-
ge posrednikov, z umestitvijo vloge vladnih oziroma javnih institucij ter
s podrobnejšim opisom povezav med skupinami deležnikov. Prikazuje-
mo ga na sliki 2.
8 V prispevku Jago in Deery (2005) poudarjata, da profesionalni kongresni organizator v resnici na-
jpogosteje komunicira z organizacijskim odborom združenja.
Jago in Deery (2005) sta na podlagi njunega modela oblikovala
lastnega, saj sta ugotovila, da povezave na destinaciji ne potekajo zgolj
med tremi ključnimi akterji, ampak vključujejo še druge deležnike, pred-
vsem profesionalnega kongresnega organizatorja in kongresni center, ter
so zato mnogo kompleksnejše, kot sta prikazala zgodnejša avtorja. Jago
in Deery (prav tam) sta tako dodala tristopenjsko odločanje o destinaciji
znotraj združenja ter splet povezav med deležniki, in sicer ne le med gosti-
teljskim prizoriščem, temveč tudi med kongresnim uradom, profesional-
nim kongresnim organizatorjem, letalskimi prevozniki, sponzorji, hote-
li, lokalno upravo ter turističnimi storitvami.
Njun model mnogo natančneje opredeljuje povezave med ključnimi
deležniki, ki, kot pravita (Jago in Derry 2005, 23), bistveno prispevajo k
uspešnosti konference. Osrednjo vlogo v njunem modelu povezav prev-
zema profesionalni kongresni organizator (PCO), ki skrbi za pretok teh
povezav med deležniki destinacije, združenjem8 kot naročnikom in ude-
ležencem. Njun model je sicer zelo izpopolnjen, vendar predvideva, da je
profesionalni kongresni organizator edini, ki ima vlogo posrednika med
združenjem in ponudniki kongresnih storitev, udeleženec pa nima ne-
posrednega stika z njim, ampak s hotelom oziroma z letalskim prevozni-
kom. Z njima se ne moremo strinjati, saj sta Davidson in Rogers (2006)
ugotavljala, da posredniki pogosto nimajo tako močne vloge, kot jim jo
pripisujejo, ker naročniki pogosto sodelujejo neposredno s ponudniki na
kongresni destinaciji ter skrbijo za neposreden stik z udeležencem. Pred-
videvamo, da sta Jago in Deery (2005) takšen model oblikovala zaradi na-
rave njune raziskave, ki je bila usmerjena na področje mednarodnih kon-
gresov, za katere je običajno, da se združenje kot naročnik najpogosteje
obrne na profesionalnega kongresnega organizatorja.
Ugotavljamo tudi, da noben od predstavljenih modelov ne vključuje
osnovnega produkta, kongresne prireditve, čeprav ga raziskovalci (Lee in
Back 2008; Yoo in Chon 2008; Tanford, Montgomery in Nelson 2012)
omenjajo kot temeljnega za uspešnost kongresne destinacije. Zato smo
oblikovali lasten model povezav med deležniki kongresne destinacije, ki
smo ga prvič oblikovali za potrebe raziskave o ključnih vidikih izbire kon-
gresne destinacije (Sikošek 2014) in ga sedaj nadgrajujemo z definiranjem
strani ponudbe in strani povpraševanja, z natančnejšo predstavitvijo vlo-
ge posrednikov, z umestitvijo vloge vladnih oziroma javnih institucij ter
s podrobnejšim opisom povezav med skupinami deležnikov. Prikazuje-
mo ga na sliki 2.
8 V prispevku Jago in Deery (2005) poudarjata, da profesionalni kongresni organizator v resnici na-
jpogosteje komunicira z organizacijskim odborom združenja.
