Page 104 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 104
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
Večinoma gre za kvalitativne elemente, ki so taksativno težje ugoto-
vljivi (na primer zadovoljstvo). Prav je tudi, da jih kombiniramo s kvantita-
tivnimi elementi (uspeh, število obravnavanih primerov) in splošen rezul-
tat ugotavljamo na osnovi evalvacije.
M. Tekavčič (2002) navaja, da so ugotovitve o uspešnosti delova-
nja organizacije osnova, na kateri lahko v organizaciji uvajamo spremem-
be v strategiji in konkretnih odločitvah v zvezi z delovanjem organizacije.
Uspešnost organizacije moramo kvantitativno meriti in tudi kvalitativno
presojati. Pri tem moramo opraviti naslednje korake: ločitev bistvenih ak-
tivnosti od nebistvenih, analiziranje pomembnih bistvenih aktivnosti, pri-
merjava opravljenih aktivnosti z najboljšimi znanimi primeri dobre prakse
in preučevanje povezav med aktivnostmi.
Tudi pri socialnopedagoški dejavnosti lahko uspešnost delovanja
opredeljujemo s kvantitativnimi kazalci, ki nam dajejo podatke o številu
(uspešno ali neuspešno) obravnavanih primerov (oseb). Merilo za vsebin-
sko ugotavljanje uspešnosti socialnopedagoškega delovanja pa so kvalita-
tivni kazalci, s katerimi ugotavljamo uspešnost in zadovoljstvo prejemni-
kov uslug oziroma primerjavo našega delovanja s primeri dobre prakse.
Uvajanje sprememb v organizacije
Splošna situacija v družbi, navade, življenjski stili, globalizacija, tehnološki
in informacijski napredek pogojujejo stalno zahtevo po spremembah v vseh
družbenih segmentih. A. Sinjur (2009, str. 362) pravi, »da morajo biti uči-
telji pri svojem delu ustvarjalni in fleksibilni, da lahko konstruktivno rešu-
jejo težave, ki se pojavljajo znotraj pedagoškega procesa, in tako dosegajo
vzgojno-izobraževalne cilje«.
Enako je pri vsaki drugi organizaciji – ne glede na panogo njene dejav-
nosti. Vsaka organizacija, ki želi izboljšati svojo uspešnost, mora spodbuja-
ti stalno učenje vseh svojih članov in jim s tem omogočiti napredek ter pri-
meren odziv na potrebne spremembe (Erčulj, 1998).
Pri uvajanju sprememb moramo upoštevati trenutno stanje organiza-
cije, njeno kulturo in klimo, značilnosti in zmožnosti zaposlenih.
Za uvajanje sprememb bi lahko uporabljali izraz organizirano izbolj-
ševanje dejavnosti. Seveda pa moramo v naprej definirati, kaj za neko sre-
dino, organizacijo pomeni uspešnost (Drucker, 2001).
Vsaka sprememba v večji ali manjši meri ruši ravnotežje nekega sta-
nja in s tem predvidljivost in varnost delovne situacije. S strani zaposlenih
102
Večinoma gre za kvalitativne elemente, ki so taksativno težje ugoto-
vljivi (na primer zadovoljstvo). Prav je tudi, da jih kombiniramo s kvantita-
tivnimi elementi (uspeh, število obravnavanih primerov) in splošen rezul-
tat ugotavljamo na osnovi evalvacije.
M. Tekavčič (2002) navaja, da so ugotovitve o uspešnosti delova-
nja organizacije osnova, na kateri lahko v organizaciji uvajamo spremem-
be v strategiji in konkretnih odločitvah v zvezi z delovanjem organizacije.
Uspešnost organizacije moramo kvantitativno meriti in tudi kvalitativno
presojati. Pri tem moramo opraviti naslednje korake: ločitev bistvenih ak-
tivnosti od nebistvenih, analiziranje pomembnih bistvenih aktivnosti, pri-
merjava opravljenih aktivnosti z najboljšimi znanimi primeri dobre prakse
in preučevanje povezav med aktivnostmi.
Tudi pri socialnopedagoški dejavnosti lahko uspešnost delovanja
opredeljujemo s kvantitativnimi kazalci, ki nam dajejo podatke o številu
(uspešno ali neuspešno) obravnavanih primerov (oseb). Merilo za vsebin-
sko ugotavljanje uspešnosti socialnopedagoškega delovanja pa so kvalita-
tivni kazalci, s katerimi ugotavljamo uspešnost in zadovoljstvo prejemni-
kov uslug oziroma primerjavo našega delovanja s primeri dobre prakse.
Uvajanje sprememb v organizacije
Splošna situacija v družbi, navade, življenjski stili, globalizacija, tehnološki
in informacijski napredek pogojujejo stalno zahtevo po spremembah v vseh
družbenih segmentih. A. Sinjur (2009, str. 362) pravi, »da morajo biti uči-
telji pri svojem delu ustvarjalni in fleksibilni, da lahko konstruktivno rešu-
jejo težave, ki se pojavljajo znotraj pedagoškega procesa, in tako dosegajo
vzgojno-izobraževalne cilje«.
Enako je pri vsaki drugi organizaciji – ne glede na panogo njene dejav-
nosti. Vsaka organizacija, ki želi izboljšati svojo uspešnost, mora spodbuja-
ti stalno učenje vseh svojih članov in jim s tem omogočiti napredek ter pri-
meren odziv na potrebne spremembe (Erčulj, 1998).
Pri uvajanju sprememb moramo upoštevati trenutno stanje organiza-
cije, njeno kulturo in klimo, značilnosti in zmožnosti zaposlenih.
Za uvajanje sprememb bi lahko uporabljali izraz organizirano izbolj-
ševanje dejavnosti. Seveda pa moramo v naprej definirati, kaj za neko sre-
dino, organizacijo pomeni uspešnost (Drucker, 2001).
Vsaka sprememba v večji ali manjši meri ruši ravnotežje nekega sta-
nja in s tem predvidljivost in varnost delovne situacije. S strani zaposlenih
102
