Page 112 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 112
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
bistven element je socialnopedagoški odnos (Krajnčan in Bajželj, 2008), ki
se vzpostavi med profesionalcem, socialnim pedagogom in otrokom/mla-
dostnikom. Gre torej za profesionalni odnos, za katerega sta ključna odno-
sna kompetentnost in profesionalni razvoj (Juul in Jensen, 2010) strokov-
nega delavca, če naj bi šlo za čustveno stabilen, sprejemajoč, kvaliteten in
stabilen odnos.
Med kompetencami, ki naj bi jih študentje socialne pedagogike prido-
bili tekom študija, so tudi kompetence za vzpostavljanje profesionalnih od-
nosov (Dekleva, Kobolt in Klemenčič Rozman, 2006), zato omenjeni stro-
kovni delavci obetajo visoko mero odnosnih, komunikacijskih in socialnih
kompetenc. To jim omogoča suveren vstop v osnovnošolski prostor, ven-
dar hkrati odpira številna vprašanja povezana z vnosom kompetenčnega
diskurza v vzgojo in izobraževanje (Štefanc, 2012). Poleg omenjenih vpra-
šanj se na področju socialnopedagoškega delovanja v osnovnošolskem pro-
storu soočamo s pomanjkanjem pravno formalne veljave, ki se kaže v od-
sotnosti družbenoemancipatorne vloge socialnih pedagogov (Zorc Maver,
2006) in v prilagajanju le-teh prevladujočim psihološko-medicinskim dia-
gnostičnim modelom obravnave otrok s posebnimi potrebami (v nadalje-
vanju OPP), še posebej ko gre za eno od najbolj ranljivih skupin otrok s ču-
stvenimi in vedenjskimi težavami, motnjami (Opara idr., 2010). Tak status
socialne pedagogike na sistemski ravni onemogoča zagotavljanje inkluziv-
nega okolja in aktivnejše vključevanje v dejavnosti zgodnjega odkrivanja in
primarne preventive kot ključnih smernic za uspešno socialnopedagoško
prakso v osnovni šoli.
S pomočjo pregleda različnih sodobnih socialnopedagoških, filozof-
skih in pedagoških izhodišč ter nekaterih zakonskih smernic želimo v pri-
spevku pregledati in analizirati obstoječe osnovnošolske prakse. Hkrati pa
je naš namen nakazati alternative, potenciale socialnopedagoškega diskur-
za na področjih vzgojnega, družbenoemancipatornega, pravno-formalne-
ga, inkluzivnega in preventivnega delovanja.
Socialni pedagog kot glasnik pomembnosti kakovostnih
profesionalnih odnosov v osnovni šoli
Spodbuden, čustveno sprejemajoč odnos z otroki/mladostniki je osno-
va za vedenjsko in učno prilagajanje, uspešnost v osnovni šoli (Vidmar in
Kerman, 2016) ter tudi uspešno pomoč (Krajnčan in Bajželj, 2008). Tudi
Galimberti (2015) zapiše, da bi učitelji morali vedeti, da je čustvena spreje-
tost predpogoj za kognitivni razvoj. Za čustveno sprejemanje, spodbudne,
110
bistven element je socialnopedagoški odnos (Krajnčan in Bajželj, 2008), ki
se vzpostavi med profesionalcem, socialnim pedagogom in otrokom/mla-
dostnikom. Gre torej za profesionalni odnos, za katerega sta ključna odno-
sna kompetentnost in profesionalni razvoj (Juul in Jensen, 2010) strokov-
nega delavca, če naj bi šlo za čustveno stabilen, sprejemajoč, kvaliteten in
stabilen odnos.
Med kompetencami, ki naj bi jih študentje socialne pedagogike prido-
bili tekom študija, so tudi kompetence za vzpostavljanje profesionalnih od-
nosov (Dekleva, Kobolt in Klemenčič Rozman, 2006), zato omenjeni stro-
kovni delavci obetajo visoko mero odnosnih, komunikacijskih in socialnih
kompetenc. To jim omogoča suveren vstop v osnovnošolski prostor, ven-
dar hkrati odpira številna vprašanja povezana z vnosom kompetenčnega
diskurza v vzgojo in izobraževanje (Štefanc, 2012). Poleg omenjenih vpra-
šanj se na področju socialnopedagoškega delovanja v osnovnošolskem pro-
storu soočamo s pomanjkanjem pravno formalne veljave, ki se kaže v od-
sotnosti družbenoemancipatorne vloge socialnih pedagogov (Zorc Maver,
2006) in v prilagajanju le-teh prevladujočim psihološko-medicinskim dia-
gnostičnim modelom obravnave otrok s posebnimi potrebami (v nadalje-
vanju OPP), še posebej ko gre za eno od najbolj ranljivih skupin otrok s ču-
stvenimi in vedenjskimi težavami, motnjami (Opara idr., 2010). Tak status
socialne pedagogike na sistemski ravni onemogoča zagotavljanje inkluziv-
nega okolja in aktivnejše vključevanje v dejavnosti zgodnjega odkrivanja in
primarne preventive kot ključnih smernic za uspešno socialnopedagoško
prakso v osnovni šoli.
S pomočjo pregleda različnih sodobnih socialnopedagoških, filozof-
skih in pedagoških izhodišč ter nekaterih zakonskih smernic želimo v pri-
spevku pregledati in analizirati obstoječe osnovnošolske prakse. Hkrati pa
je naš namen nakazati alternative, potenciale socialnopedagoškega diskur-
za na področjih vzgojnega, družbenoemancipatornega, pravno-formalne-
ga, inkluzivnega in preventivnega delovanja.
Socialni pedagog kot glasnik pomembnosti kakovostnih
profesionalnih odnosov v osnovni šoli
Spodbuden, čustveno sprejemajoč odnos z otroki/mladostniki je osno-
va za vedenjsko in učno prilagajanje, uspešnost v osnovni šoli (Vidmar in
Kerman, 2016) ter tudi uspešno pomoč (Krajnčan in Bajželj, 2008). Tudi
Galimberti (2015) zapiše, da bi učitelji morali vedeti, da je čustvena spreje-
tost predpogoj za kognitivni razvoj. Za čustveno sprejemanje, spodbudne,
110
