Page 113 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 113
refleksija socialnopedagoškega diskurza osnovnošolskih praks
profesionalne in kakovostne odnose sta zelo pomembna profesionalni ra-
zvoj in odnosna kompetenca (Juul in Jensen, 2010; Vernooji, 1995), ki omo-
gočata samokritično refleksivnost in sta del profesionalizacije, o kateri go-
vori Müller (1983).
Juul in H. Jensen (2010) trdita, da profesionalnega razvoja ni mogo-
če povsem ločiti od osebnostnega. Tudi Krajnčan in Bajželj (2008) meni-
ta, da (socialni) pedagog vzgaja s svojo celotno osebo, kjer je ločnica med
osebnim in profesionalnim včasih zabrisana. Kar pomeni, da »pri vsakem
profesionalnem delu z ljudmi igrajo za kakovost profesionalnega odnosa
pomembno vlogo strokovnjakova osebna karizma, njegov značaj in spo-
sobnost uveljavitve« (Juul in Jensen, 2010, str. 175). Gre za vzajemno vpliva-
nje obeh vidikov – profesionalni vpliva na osebnostnega in obratno (Juul in
Jensen, 2010, str. 175).
Odnosno kompetenco Juul in H. Jensen (2010) definirata kot sposob-
nost odraslega, učitelja, vzgojitelja, da »vidi« otroka, mladostnika kot edin-
stveno in enakovredno človeško bitje, da je sposoben voditi otroka/mla-
dostnika, da je pri tem avtentičen in hkrati prevzema polno odgovornost
za odnos. Je torej sposobnost posameznika, da vzpostavi enakovreden od-
nos z otrokom/mladostnikom, ki temelji na dialogu (Juul in Jensen, 2010),
spodbuja avtorefleksijo, osebno emancipacijo in družbeno solidarnost, o
kateri govori Rutar (2002). Profesionalna ravnanja, ki izhajajo iz omenjene
sposobnosti »zahtevajo« tudi visoko mero poznavanja samega sebe, lastne-
ga čustvovanja in vedenja (predvsem v stresnih situacijah), če naj gre za za-
vestno vzgojo in izobraževanje (Gardner, po Galimberti, 2015)
Postavlja se vprašanje, ali so socialni pedagogi profesionalno (tudi
osebnostno) in odnosno kompetentni avtonomno zagovarjati pomembnost
kvalitete odnosov in čustveno sprejemajoče klime na osnovni šoli? Ali gre
za kompetence, ki naj bi bile »sin qua non« odločitve za študije, poklice,
kjer so temelj odnosi z ljudmi, in ali jih je možno razviti tekom študija?
Tudi tu zopet pridemo do tesne povezanosti profesionalnega in osebnega
(Juul in Jensen, 2010; Krajnčan in Bajželj, 2008), ki pa ne sme biti »izgovor«
za profesionalne napake in nereflektirano prakso študentov in kasneje stro-
kovnih delavcev.
Glede na značilnosti socialnopedagoške doktrine, kjer gre za delo-
vanje od spodaj navzgor, usmerjenost v življenjski prostor posameznika
(Grunwald in Thiersch, 2008; Krajnčan, 2006; Razpotnik, 2014) in herme-
nevtični pristop k diagnostiki (Rapuš Pavel, 1999), bi od socialnega peda-
goga v OŠ pričakovali, da bo zgled enakovrednosti in medsebojnega pri-
111
profesionalne in kakovostne odnose sta zelo pomembna profesionalni ra-
zvoj in odnosna kompetenca (Juul in Jensen, 2010; Vernooji, 1995), ki omo-
gočata samokritično refleksivnost in sta del profesionalizacije, o kateri go-
vori Müller (1983).
Juul in H. Jensen (2010) trdita, da profesionalnega razvoja ni mogo-
če povsem ločiti od osebnostnega. Tudi Krajnčan in Bajželj (2008) meni-
ta, da (socialni) pedagog vzgaja s svojo celotno osebo, kjer je ločnica med
osebnim in profesionalnim včasih zabrisana. Kar pomeni, da »pri vsakem
profesionalnem delu z ljudmi igrajo za kakovost profesionalnega odnosa
pomembno vlogo strokovnjakova osebna karizma, njegov značaj in spo-
sobnost uveljavitve« (Juul in Jensen, 2010, str. 175). Gre za vzajemno vpliva-
nje obeh vidikov – profesionalni vpliva na osebnostnega in obratno (Juul in
Jensen, 2010, str. 175).
Odnosno kompetenco Juul in H. Jensen (2010) definirata kot sposob-
nost odraslega, učitelja, vzgojitelja, da »vidi« otroka, mladostnika kot edin-
stveno in enakovredno človeško bitje, da je sposoben voditi otroka/mla-
dostnika, da je pri tem avtentičen in hkrati prevzema polno odgovornost
za odnos. Je torej sposobnost posameznika, da vzpostavi enakovreden od-
nos z otrokom/mladostnikom, ki temelji na dialogu (Juul in Jensen, 2010),
spodbuja avtorefleksijo, osebno emancipacijo in družbeno solidarnost, o
kateri govori Rutar (2002). Profesionalna ravnanja, ki izhajajo iz omenjene
sposobnosti »zahtevajo« tudi visoko mero poznavanja samega sebe, lastne-
ga čustvovanja in vedenja (predvsem v stresnih situacijah), če naj gre za za-
vestno vzgojo in izobraževanje (Gardner, po Galimberti, 2015)
Postavlja se vprašanje, ali so socialni pedagogi profesionalno (tudi
osebnostno) in odnosno kompetentni avtonomno zagovarjati pomembnost
kvalitete odnosov in čustveno sprejemajoče klime na osnovni šoli? Ali gre
za kompetence, ki naj bi bile »sin qua non« odločitve za študije, poklice,
kjer so temelj odnosi z ljudmi, in ali jih je možno razviti tekom študija?
Tudi tu zopet pridemo do tesne povezanosti profesionalnega in osebnega
(Juul in Jensen, 2010; Krajnčan in Bajželj, 2008), ki pa ne sme biti »izgovor«
za profesionalne napake in nereflektirano prakso študentov in kasneje stro-
kovnih delavcev.
Glede na značilnosti socialnopedagoške doktrine, kjer gre za delo-
vanje od spodaj navzgor, usmerjenost v življenjski prostor posameznika
(Grunwald in Thiersch, 2008; Krajnčan, 2006; Razpotnik, 2014) in herme-
nevtični pristop k diagnostiki (Rapuš Pavel, 1999), bi od socialnega peda-
goga v OŠ pričakovali, da bo zgled enakovrednosti in medsebojnega pri-
111
