Page 115 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 115
refleksija socialnopedagoškega diskurza osnovnošolskih praks
- vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz
evropske tradicije.«
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju (Krek idr., 2011, str. 14) opredelju-
je, da je temeljni cilj vzgoje in izobraževanja »oblikovanje razmišljujočega
in odgovornega posameznika, ki se opira na kakovostno pridobljeno zna-
nje in socialne ter druge spretnosti.« Med splošnimi cilji med drugim na-
vaja tudi, da mora slovenski vzgojno-izobraževalni sistem spodbujati op-
timalni razvoj posameznika, razvijati zmožnosti za vseživljenjsko učenje,
kamor sodi razvijanje delovnih navad in odgovornosti za svoj razvoj, za
svoje zdravje, zagotavljati enake možnosti za vzgojo in izobraževanje vsa-
kega posameznika s posebno pozornostjo na ranljive skupine (priseljenci,
otroci in mladostniki s posebnimi potrebami in tisti iz socialno in kultur-
no manj spodbudnega okolja) ter razvijati zmožnosti za življenje v demo-
kratični družbi, kamor sodi tudi vzgajanje za vrednote strpnosti, solidar-
nosti in spoštovanja.
Predvidevamo, da so številni vzgojni cilji osnovne šole omogočili, da
se je profil socialnega pedagoga uveljavil v slovenskem šolskem prostoru.
Tako Skalar (1993) poudarja, da delo socialnega pedagoga v OŠ prispeva
k humanizaciji odnosov, kar pomeni, da v ospredju ni samo izobraževal-
na temveč tudi vzgojna naloga. S tem temeljna komponenta socialnopeda-
goškega dela postaja socialnopedagoški odnos kot sestavni del vzgajanja
(Krajnčan in Bajželj, 2008).
Socialni pedagog v OŠ vstopa v prvi vrsti kot vzgojitelj, kjer so v
ospredju vzgojni cilji, kar je lahko protiutež storilnostno usmerjeni, na iz-
obraževalne, zgolj učne cilje naravnani šolski kulturi. Cilj socialnopedago-
škega odnosa je (str. 57) »vzgoja in izobraževanje mladih prek celotne peda-
goške osebe, saj se osebni duh razvija samo skozi osebnega duha.« S tem pa
se že dotaknemo področja pedagoškega etosa in erosa, kjer prav tako vidi-
mo pomembno vloga socialnega pedagoga v OŠ.
Pedagoški etos ustanove, o katerem govori Giesecke (v Krajnčan in
Bajželj, 2008), je v vrednostnem konsenzu znotraj vzgojne (tudi izobraže-
valne) institucije, ki omogoča, da so moralna načela v vzgojnem delu ne-
kaj samoumevnega. Pri pedagoškem erosu pa gre predvsem za odnos, neke
vrste brezpogojno sprejemanje, neseksualno ljubezen med vzgojiteljem
(učiteljem, socialnim pedagogom) in vzgajanim (Krajnčan in Bajželj, 2008).
Oba omenjena koncepta sta sestavni del vzgojno-izobraževalnega okolja
tudi v slovenskih OŠ. Vsekakor pa ne smemo zapasti v grandiozna prepri-
čanja o vsemogočnosti socialnopedagoške stroke, ki sama ne more prevzeti
113
- vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz
evropske tradicije.«
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju (Krek idr., 2011, str. 14) opredelju-
je, da je temeljni cilj vzgoje in izobraževanja »oblikovanje razmišljujočega
in odgovornega posameznika, ki se opira na kakovostno pridobljeno zna-
nje in socialne ter druge spretnosti.« Med splošnimi cilji med drugim na-
vaja tudi, da mora slovenski vzgojno-izobraževalni sistem spodbujati op-
timalni razvoj posameznika, razvijati zmožnosti za vseživljenjsko učenje,
kamor sodi razvijanje delovnih navad in odgovornosti za svoj razvoj, za
svoje zdravje, zagotavljati enake možnosti za vzgojo in izobraževanje vsa-
kega posameznika s posebno pozornostjo na ranljive skupine (priseljenci,
otroci in mladostniki s posebnimi potrebami in tisti iz socialno in kultur-
no manj spodbudnega okolja) ter razvijati zmožnosti za življenje v demo-
kratični družbi, kamor sodi tudi vzgajanje za vrednote strpnosti, solidar-
nosti in spoštovanja.
Predvidevamo, da so številni vzgojni cilji osnovne šole omogočili, da
se je profil socialnega pedagoga uveljavil v slovenskem šolskem prostoru.
Tako Skalar (1993) poudarja, da delo socialnega pedagoga v OŠ prispeva
k humanizaciji odnosov, kar pomeni, da v ospredju ni samo izobraževal-
na temveč tudi vzgojna naloga. S tem temeljna komponenta socialnopeda-
goškega dela postaja socialnopedagoški odnos kot sestavni del vzgajanja
(Krajnčan in Bajželj, 2008).
Socialni pedagog v OŠ vstopa v prvi vrsti kot vzgojitelj, kjer so v
ospredju vzgojni cilji, kar je lahko protiutež storilnostno usmerjeni, na iz-
obraževalne, zgolj učne cilje naravnani šolski kulturi. Cilj socialnopedago-
škega odnosa je (str. 57) »vzgoja in izobraževanje mladih prek celotne peda-
goške osebe, saj se osebni duh razvija samo skozi osebnega duha.« S tem pa
se že dotaknemo področja pedagoškega etosa in erosa, kjer prav tako vidi-
mo pomembno vloga socialnega pedagoga v OŠ.
Pedagoški etos ustanove, o katerem govori Giesecke (v Krajnčan in
Bajželj, 2008), je v vrednostnem konsenzu znotraj vzgojne (tudi izobraže-
valne) institucije, ki omogoča, da so moralna načela v vzgojnem delu ne-
kaj samoumevnega. Pri pedagoškem erosu pa gre predvsem za odnos, neke
vrste brezpogojno sprejemanje, neseksualno ljubezen med vzgojiteljem
(učiteljem, socialnim pedagogom) in vzgajanim (Krajnčan in Bajželj, 2008).
Oba omenjena koncepta sta sestavni del vzgojno-izobraževalnega okolja
tudi v slovenskih OŠ. Vsekakor pa ne smemo zapasti v grandiozna prepri-
čanja o vsemogočnosti socialnopedagoške stroke, ki sama ne more prevzeti
113
