Page 119 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 119
refleksija socialnopedagoškega diskurza osnovnošolskih praks
ka delovna mesta in naloge, ki jih lahko opravljajo) ali pa šolskega »gasil-
ca« težav.
Tako Skalar (1993), kot eden od utemeljiteljev socialne pedagogike
v Sloveniji, kot Krajnčan (1997), ki razvija predvsem področje socialno-
pedagoške metodike v zavodski vzgoji (tudi v OŠ), socialnega pedagoga
v OŠ vidita kot avtonomnega strokovnjaka z jasno vizijo in programom.
Grünfeldovi (1997) v svoji razpravi o socialnem pedagogu v OŠ zagotovo
ne manjka vizije, saj opredeljuje nekatera dela in naloge socialnega pedago-
ga izven priporočil in smernic svetovalnega dela. Zelo velikopotezno zasta-
vi program dela, ki naj bi se bistveno razlikoval od programa dela drugih
strokovnih delavcev, vendar pozabi na nekatere zakonske oz. sistemske ovi-
re, ki lahko zelo vplivajo na delovno motivacijo socialnega pedagoga, še po-
sebej na začetku poklicne poti.
Poleg tega, da za tako sistemsko pozicijo socialni pedagog potrebuje
podporo javnega prostora, ki bi v tem primeru moral biti naklonjen njego-
vi emancipacijski družbeni vlogi kot nosilki sprememb (Zorc Maver, 2006),
je nujno upoštevati tudi tisto bolj psihološko, individualno komponento –
motive za izbor poklica ter opremljenost za soočanje z obstoječo prakso,
kjer v kapitalistični družbi žal vse preveč deluje le kot stabilizator oz. ko-
rektor (Zorc Maver, 2006).
Zagotovo na socialnopedagoško udejstvovanje, poleg drugih po-
membnih dejavnikov, vpliva tudi faza profesionalnega razvoja (Valenčič
Zuljan, 2001). Menimo, da ima socialni pedagog v fazi novinca in začetni-
ka, kljub jasni viziji in programu, drugačno izhodišče, kot tisti, ki je že ne-
kaj časa zaposlen in ima na delovnem mestu status izkušenega. Pri tako
zahtevni nalogi, kot je uveljavljanje lastnega programa, je zelo pomembno,
da bodoče študente naučimo tudi. na kakšne ovire lahko naletijo pri tovr-
stnem aktivizmu.
Z razmišljanjem o priložnostih in ovirah ne moremo mimo socialno-
pedagoškega razvrščanja in diagnostike OPP v OŠ. Ta sicer ima svojo stro-
kovno utemeljeno vizijo, vendar pa, verjetno tudi zaradi že omenjene te-
žave glede pravno formalne veljavnosti stroke, zanjo v OŠ še ni zadostnih
priložnosti.
»Konkurenčnost« socialnopedagoške diagnostike
V OŠ ravno zaradi velike tendence k psihološko medicinskemu pristopu,
še posebej pri diagnosticiranju in obravnavi otrok s posebnimi potrebami,
obstaja tveganje, da tudi socialnopedagoški pristopi težijo k merjenju, oce-
117
ka delovna mesta in naloge, ki jih lahko opravljajo) ali pa šolskega »gasil-
ca« težav.
Tako Skalar (1993), kot eden od utemeljiteljev socialne pedagogike
v Sloveniji, kot Krajnčan (1997), ki razvija predvsem področje socialno-
pedagoške metodike v zavodski vzgoji (tudi v OŠ), socialnega pedagoga
v OŠ vidita kot avtonomnega strokovnjaka z jasno vizijo in programom.
Grünfeldovi (1997) v svoji razpravi o socialnem pedagogu v OŠ zagotovo
ne manjka vizije, saj opredeljuje nekatera dela in naloge socialnega pedago-
ga izven priporočil in smernic svetovalnega dela. Zelo velikopotezno zasta-
vi program dela, ki naj bi se bistveno razlikoval od programa dela drugih
strokovnih delavcev, vendar pozabi na nekatere zakonske oz. sistemske ovi-
re, ki lahko zelo vplivajo na delovno motivacijo socialnega pedagoga, še po-
sebej na začetku poklicne poti.
Poleg tega, da za tako sistemsko pozicijo socialni pedagog potrebuje
podporo javnega prostora, ki bi v tem primeru moral biti naklonjen njego-
vi emancipacijski družbeni vlogi kot nosilki sprememb (Zorc Maver, 2006),
je nujno upoštevati tudi tisto bolj psihološko, individualno komponento –
motive za izbor poklica ter opremljenost za soočanje z obstoječo prakso,
kjer v kapitalistični družbi žal vse preveč deluje le kot stabilizator oz. ko-
rektor (Zorc Maver, 2006).
Zagotovo na socialnopedagoško udejstvovanje, poleg drugih po-
membnih dejavnikov, vpliva tudi faza profesionalnega razvoja (Valenčič
Zuljan, 2001). Menimo, da ima socialni pedagog v fazi novinca in začetni-
ka, kljub jasni viziji in programu, drugačno izhodišče, kot tisti, ki je že ne-
kaj časa zaposlen in ima na delovnem mestu status izkušenega. Pri tako
zahtevni nalogi, kot je uveljavljanje lastnega programa, je zelo pomembno,
da bodoče študente naučimo tudi. na kakšne ovire lahko naletijo pri tovr-
stnem aktivizmu.
Z razmišljanjem o priložnostih in ovirah ne moremo mimo socialno-
pedagoškega razvrščanja in diagnostike OPP v OŠ. Ta sicer ima svojo stro-
kovno utemeljeno vizijo, vendar pa, verjetno tudi zaradi že omenjene te-
žave glede pravno formalne veljavnosti stroke, zanjo v OŠ še ni zadostnih
priložnosti.
»Konkurenčnost« socialnopedagoške diagnostike
V OŠ ravno zaradi velike tendence k psihološko medicinskemu pristopu,
še posebej pri diagnosticiranju in obravnavi otrok s posebnimi potrebami,
obstaja tveganje, da tudi socialnopedagoški pristopi težijo k merjenju, oce-
117
