Page 120 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 120
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
njevanju, testom in vprašalnikom in t. i. kategorizaciji otrok s posebnimi
potrebami. Na ta način prispevajo k »maskiranju« družbenih problemov
(Razpotnik, 2014). Družbeno se tako reducira, posameznik pa patologizira,
kar vodi do tega, da intervencije pomoči niso usmerjene na družbene oko-
liščine oz. širši družbeni kontekst (Razpotnik, 2014). Vsekakor tudi na tem
mestu ne smemo prezreti kontekstualne umeščenosti prevladujočih oblik
pomoči, ki imajo podporo v sistemski ureditvi.
Kot preventivo »kontaminaciji« stroke s psihološko medicinskim di-
skurzom vidimo hermenevtični pristop3 k diagnostiki (Rapuš Pavel, 1999;
Halmi, 2005) in pomoč usmerjeno v življenjski prostor posameznika
(Grunwald in Thiersch, 2008; Razpotnik, 2014), na podlagi katerih nato
načrtujemo vzgojno pomoč. Za izpeljavo omenjenih pristopov in pomo-
či so bolj kot pri medicinsko psihološki obravnavi, kjer imamo natančno
določene merske instrumente (testi, standardizirani vprašalniki, tabele,
idr.), pomembne tudi sposobnosti, veščine in osebnostna naravnanost, kjer
sproti odkrivamo, spoznavamo in se prilagajamo otroku/mladostniku, kar
pomeni, da je zelo pomembna naravnanost na otroka/mladostnika, prila-
godljivost razmišljanja in sposobnost avtentičnega vodenja.4 Za razliko od
medicinsko psihološkega modela, ki poudarja deficite otroka/mladostnika,
socialnopedagoška diagnostika in interveniranje izhajata iz posameznika
z osredotočenostjo na vire moči, varovalne dejavnike. S tovrstnimi pristo-
pi socialni pedagog uresničuje inkluzivno paradigmo, kateri glavno »grož-
njo« predstavlja medicinski model s kategorizacijo primanjkljajev (Črnak
Meglič in Kobal Tomc, 2017).
Če je inkluzivna paradigma temelj vzgojno-izobraževalnega sistema –
kako to, da se socialnopedagoško razvrščanje in diagnostika, pri katerih je
eden izmed glavnih ciljev zagotoviti podporno okolje otroku/mladostniku
in na ta način uresničevati inkluzijo, ne postavlja ob bok medicinski, psiho-
loški ali specialnopedagoški stroki?
3 Kjer se pri ocenjevanju otrokovega/mladostnikovega položaja na začetku ne ozira-
mo na znanstveno prevladujoče kategorije in klasifikacije, ampak nas vodi vpraša-
nje, »kako se nam nek dogodek prikazuje kot pojav, kako nam pride v zavest in kak-
šen način ravnanja terja.« (Rapuš Pavel, 1999).
4 V primeru hermenevtičnega pristopa so edina oporna točka življenjska področja po-
sameznika, ne zagotavlja pa nam, da bomo z vsemi otroki, mladostniki opravili ena-
ke intervjuje, enako hitro in da jih bomo lahko na podlagi informacij lahko razvrsti-
li na kontinuumu OPP (Rapuš Pavel, 1999). Taka oblika raziskovanja nam omogoča,
da bomo lahko načrtovali pomoč izhajajoč iz posameznika.
118
njevanju, testom in vprašalnikom in t. i. kategorizaciji otrok s posebnimi
potrebami. Na ta način prispevajo k »maskiranju« družbenih problemov
(Razpotnik, 2014). Družbeno se tako reducira, posameznik pa patologizira,
kar vodi do tega, da intervencije pomoči niso usmerjene na družbene oko-
liščine oz. širši družbeni kontekst (Razpotnik, 2014). Vsekakor tudi na tem
mestu ne smemo prezreti kontekstualne umeščenosti prevladujočih oblik
pomoči, ki imajo podporo v sistemski ureditvi.
Kot preventivo »kontaminaciji« stroke s psihološko medicinskim di-
skurzom vidimo hermenevtični pristop3 k diagnostiki (Rapuš Pavel, 1999;
Halmi, 2005) in pomoč usmerjeno v življenjski prostor posameznika
(Grunwald in Thiersch, 2008; Razpotnik, 2014), na podlagi katerih nato
načrtujemo vzgojno pomoč. Za izpeljavo omenjenih pristopov in pomo-
či so bolj kot pri medicinsko psihološki obravnavi, kjer imamo natančno
določene merske instrumente (testi, standardizirani vprašalniki, tabele,
idr.), pomembne tudi sposobnosti, veščine in osebnostna naravnanost, kjer
sproti odkrivamo, spoznavamo in se prilagajamo otroku/mladostniku, kar
pomeni, da je zelo pomembna naravnanost na otroka/mladostnika, prila-
godljivost razmišljanja in sposobnost avtentičnega vodenja.4 Za razliko od
medicinsko psihološkega modela, ki poudarja deficite otroka/mladostnika,
socialnopedagoška diagnostika in interveniranje izhajata iz posameznika
z osredotočenostjo na vire moči, varovalne dejavnike. S tovrstnimi pristo-
pi socialni pedagog uresničuje inkluzivno paradigmo, kateri glavno »grož-
njo« predstavlja medicinski model s kategorizacijo primanjkljajev (Črnak
Meglič in Kobal Tomc, 2017).
Če je inkluzivna paradigma temelj vzgojno-izobraževalnega sistema –
kako to, da se socialnopedagoško razvrščanje in diagnostika, pri katerih je
eden izmed glavnih ciljev zagotoviti podporno okolje otroku/mladostniku
in na ta način uresničevati inkluzijo, ne postavlja ob bok medicinski, psiho-
loški ali specialnopedagoški stroki?
3 Kjer se pri ocenjevanju otrokovega/mladostnikovega položaja na začetku ne ozira-
mo na znanstveno prevladujoče kategorije in klasifikacije, ampak nas vodi vpraša-
nje, »kako se nam nek dogodek prikazuje kot pojav, kako nam pride v zavest in kak-
šen način ravnanja terja.« (Rapuš Pavel, 1999).
4 V primeru hermenevtičnega pristopa so edina oporna točka življenjska področja po-
sameznika, ne zagotavlja pa nam, da bomo z vsemi otroki, mladostniki opravili ena-
ke intervjuje, enako hitro in da jih bomo lahko na podlagi informacij lahko razvrsti-
li na kontinuumu OPP (Rapuš Pavel, 1999). Taka oblika raziskovanja nam omogoča,
da bomo lahko načrtovali pomoč izhajajoč iz posameznika.
118
