Page 159 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 159
k aj vpliva na uspešno vključevanje pr iseljenskih učencev v slovenske šole
Poleg več-/medkulturnih vsebin bi morali (bodoče) učitelje seznani-
ti tudi s poučevanjem slovenščine kot drugega/tujega jezika, jih seznaniti
z metodami poučevanja in preverjanja znanja slovenščine kot drugega/tujega
jezika. Priseljenski učenci se namreč vključujejo v razrede, v katerih se sloven-
ščina poučuje zgolj kot prvi jezik. Posledica tega je, da so ti učenci večkratno
prikrajšani, saj težko sledijo pouku in zato tudi dosegajo slabše učne rezultate
ter se slabše vključujejo v vzgojno-izobraževalni sistem.
(Bodoče) učitelje je torej potrebno izobraževati za poučevanje slovenšči-
ne kot drugega/tujega jezika, saj je znanje jezika države gostiteljice eden od
nujnih predpogojev za vključevanje priseljenskih otrok v šolsko okolje in
njihovo izobrazbeno uspešnost (Marjanovič Umek, Sočan in Bajc, 2007).
Tako bi se verjetno izognili tudi odsotnosti kritične refleksije lastne prakse
pri učiteljih, ki poučujejo priseljenske učence, njihovi nepripravljenosti za
presojo lastnih stereotipnih predstav in predsodkov ter nepripravljenost za
presojo lastnega vpliva na odnos do priseljenskih učencev.
Usvajanje in učenje drugega/tujega jezika
Zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na uspešno vključevanje priseljenskih
učencev v sistem vzgoje in izobraževanja ter družbo na splošno, je jezik
države gostiteljice (v našem primeru slovenščine). Strategija (2007, str. 12)
navaja tri pomembne stvari: (1) razvijanje jezikovne zmožnosti (otroci us-
vojijo oz. se naučijo zadostnega nabora besedišča, slovničnih in sporazu-
mevalnih vzorcev za uspešno sporazumevanje v vrtčevskem in šolskem
okolju – sporazumevanje s strokovnimi delavci vrtca in z učitelji, spora-
zumevanje z vrstniki, dejavno sodelovanje pri izvedbenem kurikulu od-
delka vrtca oz. pri pouku), (2) razvijanje socialne zmožnosti (zmožnost iz-
ražanja mnenja, želja, namere oz. ustreznega reagiranja na želje drugih.
Otroci imajo to zmožnost že razvito, vendar so jo razvili v lastnem oko-
lju in jo znajo realizirati le v svojem jeziku ter na način, ki ustreza ustalje-
nim vzorcem v njihovem sociokulturnem okolju. Učenje jezika je tudi soci-
alizacijski proces, prilagajanje novim življenjskim okoliščinam, govornim
položajem) in (3) razvijanje spoznavne zmožnosti (širjenje otrokovega poj-
movnega sveta, čas vključevanja, način poučevanja, vrednotenje dosežene-
ga znanja jezika, socializacija otroka, način sodelovanja s starši, izbor gra-
div oz. priprava novih ter uporaba že obstoječih). Vse našteto pa je odvisno
od posebnosti ciljne skupine, kot so npr. starost oz. stopnja izobraževanja
(vrtec, osnovna šola, srednja šola), socialne okoliščine ter prvi jezik otrok
157
Poleg več-/medkulturnih vsebin bi morali (bodoče) učitelje seznani-
ti tudi s poučevanjem slovenščine kot drugega/tujega jezika, jih seznaniti
z metodami poučevanja in preverjanja znanja slovenščine kot drugega/tujega
jezika. Priseljenski učenci se namreč vključujejo v razrede, v katerih se sloven-
ščina poučuje zgolj kot prvi jezik. Posledica tega je, da so ti učenci večkratno
prikrajšani, saj težko sledijo pouku in zato tudi dosegajo slabše učne rezultate
ter se slabše vključujejo v vzgojno-izobraževalni sistem.
(Bodoče) učitelje je torej potrebno izobraževati za poučevanje slovenšči-
ne kot drugega/tujega jezika, saj je znanje jezika države gostiteljice eden od
nujnih predpogojev za vključevanje priseljenskih otrok v šolsko okolje in
njihovo izobrazbeno uspešnost (Marjanovič Umek, Sočan in Bajc, 2007).
Tako bi se verjetno izognili tudi odsotnosti kritične refleksije lastne prakse
pri učiteljih, ki poučujejo priseljenske učence, njihovi nepripravljenosti za
presojo lastnih stereotipnih predstav in predsodkov ter nepripravljenost za
presojo lastnega vpliva na odnos do priseljenskih učencev.
Usvajanje in učenje drugega/tujega jezika
Zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na uspešno vključevanje priseljenskih
učencev v sistem vzgoje in izobraževanja ter družbo na splošno, je jezik
države gostiteljice (v našem primeru slovenščine). Strategija (2007, str. 12)
navaja tri pomembne stvari: (1) razvijanje jezikovne zmožnosti (otroci us-
vojijo oz. se naučijo zadostnega nabora besedišča, slovničnih in sporazu-
mevalnih vzorcev za uspešno sporazumevanje v vrtčevskem in šolskem
okolju – sporazumevanje s strokovnimi delavci vrtca in z učitelji, spora-
zumevanje z vrstniki, dejavno sodelovanje pri izvedbenem kurikulu od-
delka vrtca oz. pri pouku), (2) razvijanje socialne zmožnosti (zmožnost iz-
ražanja mnenja, želja, namere oz. ustreznega reagiranja na želje drugih.
Otroci imajo to zmožnost že razvito, vendar so jo razvili v lastnem oko-
lju in jo znajo realizirati le v svojem jeziku ter na način, ki ustreza ustalje-
nim vzorcem v njihovem sociokulturnem okolju. Učenje jezika je tudi soci-
alizacijski proces, prilagajanje novim življenjskim okoliščinam, govornim
položajem) in (3) razvijanje spoznavne zmožnosti (širjenje otrokovega poj-
movnega sveta, čas vključevanja, način poučevanja, vrednotenje dosežene-
ga znanja jezika, socializacija otroka, način sodelovanja s starši, izbor gra-
div oz. priprava novih ter uporaba že obstoječih). Vse našteto pa je odvisno
od posebnosti ciljne skupine, kot so npr. starost oz. stopnja izobraževanja
(vrtec, osnovna šola, srednja šola), socialne okoliščine ter prvi jezik otrok
157
