Page 161 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 161
k aj vpliva na uspešno vključevanje pr iseljenskih učencev v slovenske šole
da je materni jezik izraz primarne identifikacije. Z imenovanjem predme-
tov in pojavov okoli sebe začne otrok spoznavati svet in svojo kulturo ter
vzpostavi svoj stik z okoljem (Knaflič, 1991, str. 39). Ubeseditev v prvem je-
ziku je oblika ideološkega doživljanja sveta, v katerem otrok živi. Otrok
ozavešča norme, vrednote in stališča, pridobiva kulturne navade, spozna-
va življenjski slog v neposredni okolici, oblikuje svojo etično in osebnost-
no individualnost (Čok, Skela, Kogoj in Razdevšek-Pučko, 1999). K. Skubic
Ermenc (2003b, str. 65) celo navaja, da številne raziskave potrjujejo, da ima-
jo otroci, ki ne obvladajo globlje svojega maternega jezika, lahko težave pri
učenju drugega/tujega jezika. Lahko postajajo poljezični,9 ne pa dvojezični
govorci. S tem se strinjata tudi B. Hanuš in T. Neuman (1987), ki menita, da
je učenje drugega/tujega jezika mnogo lažje ob predpostavki, da dobro ob-
vladamo materni jezik.
Učenje jezika države gostiteljice in jezikovno sporazumevanje sta pri
vključevanju priseljenskih otrok in njihovih staršev v šolsko okolje ter lo-
kalno skupnost dve najpomembnejši nalogi. Če želi biti posameznik us-
pešen v družbi, se mora ne samo naučiti slovničnih in pravopisnih pra-
vil, temveč tudi razvijati sporazumevalne zmožnosti. S tem se strinja tudi
K. Skubic Ermenc (2003a, str. 53), ki pravi, da učenčevo obvladovanje je-
zika na pogovorni ravni še ne pomeni, da je sposoben razumeti in produ-
cirati akademska besedila. Medveš (2006) trdi, da je razvijanje sposobnos-
ti za komunikacijo (tj. sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost
poslušanja oz. slušnega sprejemanja informacij, sposobnost spreminjanja
slišnih informacij v pisne, sposobnost razumevanja informacij, sposobnost
odločanja in delovanja na podlagi sprejetih informacij) ena od glavnih na-
log pri učenju jezika.
Thomas in Collier (v Smyth, 2001) sta v svoji 14-letni raziskavi uč-
nega uspeha v petih šolskih okrajih v Združenih državah Amerike ugo-
tovila, da je prvi znanilec dolgoročnega šolskega uspeha (za učence iz je-
zikovne manjšine): (1) kognitivno kompleksno diferencirano šolanje v
učenčevem maternem jeziku čim dlje je mogoče in (2) kognitivno kom-
pleksno diferencirano šolanje v učenčevem drugem/tujem jeziku del šol-
skega dneva. V njuni raziskavi je sodelovalo 700.000 dvojezičnih učencev.
Za vse sodelujoče učence je bil jezik v razredu večinski jezik (tj. angleščina).
9 Poljezičnost (ali semilingvizem) je tisto stanje v dvojezičnosti, v kateri sta jezikovna
in sporočanjska zmožnost v obeh jezikih zelo skromni (Bernjak, 2000). Poljezičnost
je podobno kot absolutna dvojezičnost (brezhibno ustno in pisno obvladovanje dveh
ali več jezikov) zelo redek pojav, zato se ta izraz danes uporablja samo v patoloških
primerih nesposobnosti izražanja v zelo marginaliziranih družbenih kontekstih.
159
da je materni jezik izraz primarne identifikacije. Z imenovanjem predme-
tov in pojavov okoli sebe začne otrok spoznavati svet in svojo kulturo ter
vzpostavi svoj stik z okoljem (Knaflič, 1991, str. 39). Ubeseditev v prvem je-
ziku je oblika ideološkega doživljanja sveta, v katerem otrok živi. Otrok
ozavešča norme, vrednote in stališča, pridobiva kulturne navade, spozna-
va življenjski slog v neposredni okolici, oblikuje svojo etično in osebnost-
no individualnost (Čok, Skela, Kogoj in Razdevšek-Pučko, 1999). K. Skubic
Ermenc (2003b, str. 65) celo navaja, da številne raziskave potrjujejo, da ima-
jo otroci, ki ne obvladajo globlje svojega maternega jezika, lahko težave pri
učenju drugega/tujega jezika. Lahko postajajo poljezični,9 ne pa dvojezični
govorci. S tem se strinjata tudi B. Hanuš in T. Neuman (1987), ki menita, da
je učenje drugega/tujega jezika mnogo lažje ob predpostavki, da dobro ob-
vladamo materni jezik.
Učenje jezika države gostiteljice in jezikovno sporazumevanje sta pri
vključevanju priseljenskih otrok in njihovih staršev v šolsko okolje ter lo-
kalno skupnost dve najpomembnejši nalogi. Če želi biti posameznik us-
pešen v družbi, se mora ne samo naučiti slovničnih in pravopisnih pra-
vil, temveč tudi razvijati sporazumevalne zmožnosti. S tem se strinja tudi
K. Skubic Ermenc (2003a, str. 53), ki pravi, da učenčevo obvladovanje je-
zika na pogovorni ravni še ne pomeni, da je sposoben razumeti in produ-
cirati akademska besedila. Medveš (2006) trdi, da je razvijanje sposobnos-
ti za komunikacijo (tj. sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost
poslušanja oz. slušnega sprejemanja informacij, sposobnost spreminjanja
slišnih informacij v pisne, sposobnost razumevanja informacij, sposobnost
odločanja in delovanja na podlagi sprejetih informacij) ena od glavnih na-
log pri učenju jezika.
Thomas in Collier (v Smyth, 2001) sta v svoji 14-letni raziskavi uč-
nega uspeha v petih šolskih okrajih v Združenih državah Amerike ugo-
tovila, da je prvi znanilec dolgoročnega šolskega uspeha (za učence iz je-
zikovne manjšine): (1) kognitivno kompleksno diferencirano šolanje v
učenčevem maternem jeziku čim dlje je mogoče in (2) kognitivno kom-
pleksno diferencirano šolanje v učenčevem drugem/tujem jeziku del šol-
skega dneva. V njuni raziskavi je sodelovalo 700.000 dvojezičnih učencev.
Za vse sodelujoče učence je bil jezik v razredu večinski jezik (tj. angleščina).
9 Poljezičnost (ali semilingvizem) je tisto stanje v dvojezičnosti, v kateri sta jezikovna
in sporočanjska zmožnost v obeh jezikih zelo skromni (Bernjak, 2000). Poljezičnost
je podobno kot absolutna dvojezičnost (brezhibno ustno in pisno obvladovanje dveh
ali več jezikov) zelo redek pojav, zato se ta izraz danes uporablja samo v patoloških
primerih nesposobnosti izražanja v zelo marginaliziranih družbenih kontekstih.
159
