Page 160 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 160
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
migrantov (tu poteka ločnica med otroki iz slovanske jezikovne skupine in
otroki iz drugih jezikovnih skupin, npr. germanske, romanske in drugih).
Preden se lotimo tematike jezika, je potrebno opozoriti na razliko med
usvajanjem in učenjem drugega/tujega jezika. Razlika izhaja iz okolja, v ka-
terem oseba prihaja v stik z drugim/tujim jezikom, ter iz načina, kako pri-
de do tega stika. Usvajanje se nanaša na osebo (otroka ali odraslega), ki je
izpostavljena drugemu/tujemu jeziku v naravnem okolju. Učenje drugega/
tujega jezika pa vključuje usmerjeno poučevanje in učenje drugega/tujega
jezika v formalnem učnem procesu (Lük Nećak, 1995, str. 13).
Otroci v svoji domovini usvajajo jezik v naravnem okolju. Ko pa se
starši skupaj z otroki iz različnih razlogov (selitev, ločitev, mešani zakoni,
študij, služba itd.) ločijo od družbe, v kateri so uporabljali materinščino,
vstopijo v drug kulturni, socialni in komunikacijski prostor, kjer se sreča-
jo z drugim/tujim jezikom. Če ne prej, je za otroka prvi stik s tem jezikom
vrtec oz. šola, ki mu omogoča, da se ob lastnem jeziku nauči tudi jezika
družbe, v kateri živi. Resman (2003) pravi, da se bo otrok, ki ne bo obvladal
jezika okolja in šole, slabše odzival in vključeval v okolje, pogosteje bo do-
življal nesporazume z vrstniki, katerim ne bo enakovreden, zniževala pa se
bo tudi njegova motivacija, kar pa lahko privede do tega, da bo otrok zavrt.
Jezik je namreč ključ tudi do otrokovega učnega uspeha. K. Skubic Ermenc
(2003b, str. 65) pravi, da je Evropa že pred dvema desetletjema sprejela ugo-
tovitev, da učenje maternega jezika ni zgolj pravica manjšinskih etnij do
ohranjanja lastne etnične oz. kulturne identitete, temveč je predvsem nu-
jen pogoj za šolski uspeh učencev priseljencev. S tem se strinja tudi Resman
(2003), ki pravi, da je prihodnost otrokovega razvoja zelo odvisna od obvla-
dovanja jezika večine, kar velja tudi za njegovo šolsko delo in uveljavljanje v
širšem socialnem prostoru. Brez dobro usvojenega jezika ni mogoče vzpo-
staviti sporazumevanja, brez slednjega pa ni možna niti participacija. Zato
tudi ni vseeno, ali je otrokovo družinsko jezikovno okolje revno (npr. se
uporablja le jezik manjšine ali celo samo narečje). Otrok, ki obvlada le svoj
materni jezik, ki ni jezik socialnega okolja, v katerem družina živi, se bo so-
cialno aktivneje vključeval v družbo šele, ko bo v družbi z vrstniki iz po-
dobnega socialnega okolja. Taki otroci vse svoje sposobnosti pokažejo šele
tedaj, ko pridejo v zanje ugodno socialno okolje. Pa vendar je materni je-
zik tisti, ki otroka spremlja od prvih dni življenja. Materni jezik je jezik na-
roda, kateremu oseba pripada, in na njem temelji govorni razvoj otroka. B.
Hanuš in T. Neuman (1987) pravita, da materni jezik služi za identifikacijo,
posameznik pa je nanj čustveno navezan. Tudi Knaflič (1991, str. 39) meni,
158
migrantov (tu poteka ločnica med otroki iz slovanske jezikovne skupine in
otroki iz drugih jezikovnih skupin, npr. germanske, romanske in drugih).
Preden se lotimo tematike jezika, je potrebno opozoriti na razliko med
usvajanjem in učenjem drugega/tujega jezika. Razlika izhaja iz okolja, v ka-
terem oseba prihaja v stik z drugim/tujim jezikom, ter iz načina, kako pri-
de do tega stika. Usvajanje se nanaša na osebo (otroka ali odraslega), ki je
izpostavljena drugemu/tujemu jeziku v naravnem okolju. Učenje drugega/
tujega jezika pa vključuje usmerjeno poučevanje in učenje drugega/tujega
jezika v formalnem učnem procesu (Lük Nećak, 1995, str. 13).
Otroci v svoji domovini usvajajo jezik v naravnem okolju. Ko pa se
starši skupaj z otroki iz različnih razlogov (selitev, ločitev, mešani zakoni,
študij, služba itd.) ločijo od družbe, v kateri so uporabljali materinščino,
vstopijo v drug kulturni, socialni in komunikacijski prostor, kjer se sreča-
jo z drugim/tujim jezikom. Če ne prej, je za otroka prvi stik s tem jezikom
vrtec oz. šola, ki mu omogoča, da se ob lastnem jeziku nauči tudi jezika
družbe, v kateri živi. Resman (2003) pravi, da se bo otrok, ki ne bo obvladal
jezika okolja in šole, slabše odzival in vključeval v okolje, pogosteje bo do-
življal nesporazume z vrstniki, katerim ne bo enakovreden, zniževala pa se
bo tudi njegova motivacija, kar pa lahko privede do tega, da bo otrok zavrt.
Jezik je namreč ključ tudi do otrokovega učnega uspeha. K. Skubic Ermenc
(2003b, str. 65) pravi, da je Evropa že pred dvema desetletjema sprejela ugo-
tovitev, da učenje maternega jezika ni zgolj pravica manjšinskih etnij do
ohranjanja lastne etnične oz. kulturne identitete, temveč je predvsem nu-
jen pogoj za šolski uspeh učencev priseljencev. S tem se strinja tudi Resman
(2003), ki pravi, da je prihodnost otrokovega razvoja zelo odvisna od obvla-
dovanja jezika večine, kar velja tudi za njegovo šolsko delo in uveljavljanje v
širšem socialnem prostoru. Brez dobro usvojenega jezika ni mogoče vzpo-
staviti sporazumevanja, brez slednjega pa ni možna niti participacija. Zato
tudi ni vseeno, ali je otrokovo družinsko jezikovno okolje revno (npr. se
uporablja le jezik manjšine ali celo samo narečje). Otrok, ki obvlada le svoj
materni jezik, ki ni jezik socialnega okolja, v katerem družina živi, se bo so-
cialno aktivneje vključeval v družbo šele, ko bo v družbi z vrstniki iz po-
dobnega socialnega okolja. Taki otroci vse svoje sposobnosti pokažejo šele
tedaj, ko pridejo v zanje ugodno socialno okolje. Pa vendar je materni je-
zik tisti, ki otroka spremlja od prvih dni življenja. Materni jezik je jezik na-
roda, kateremu oseba pripada, in na njem temelji govorni razvoj otroka. B.
Hanuš in T. Neuman (1987) pravita, da materni jezik služi za identifikacijo,
posameznik pa je nanj čustveno navezan. Tudi Knaflič (1991, str. 39) meni,
158
