Page 23 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 23
socialnopedagoške par adigme vzgajanja
Participativen vzgojni stil
Hurrelmann (2007) opredeljuje tudi participativen vzgojni stil, ki zagovar-
ja partnerske in kooperativne kompetence v vzgojnem procesu, za razliko
od permisivne naravnanosti: ne otroci, temveč starši določajo vzgojo; ka-
kor tudi za razliko od avtoritarne naravnanosti, tukaj ne dominirajo starši,
temveč odnos, ki je odprt, se usklajuje in menjuje, prisotna je usmerjenost
na obojestranske potrebe, dober odnos je osnova za vzgojo, kjer so prisotne
obojestranske interakcije ter skupni dogovori in usklajevanja o načinih in
pravilih delovanja z utemeljitvami.
Tabela 1: Primerjava avtoritarnega in socialnointegrativnega učitelja
Avtoritaren učitelj Socialnointegrativen učitelj Kritika
Sebe ne postavlja pod vprašaj Prepozna kompetence in nji- Vsak učitelj je v določenih sit-
Učence obravnava kot podre- hove meje uacijah tisti, ki daje navodi-
jene Učence sprejema kot enako- la, ki ukazuje, vsekakor z ute-
Izvaja pouk po sistemu pravne pogovorne partnerje meljitvijo.
vprašanje – odgovor Želi prispevke, sprejema pred- Četudi učenca ne dojemamo
Ukazuje in daje navodila loge, je odprt za alternative, kot podrejenega, ne more biti
pušča odprt prostor za samos- vedno dojet kot enakopraven
Potlači iniciative učencev tojno delovanje partner.
Pri konfliktih išče kompromise
Dopušča samo posamično delo Želi prispevke, sprejema pred- Tudi socialnointegrativen
loge, je odprt za alternative, učitelj ne bo mogel biti ved-
Odziva se s kaznijo in destruk- pušča odprt prostor za samos- no usmerjen v vsakega
tivno kritiko tojno delovanje posameznika in njegove spos-
Utemeljuje lastne postopke obnosti.
Razvija iniciativnost učencev
Razvija skupinsko in
posamično delo
Trudi se pomagati učencem
Zmanjšuje pritisk dosežkov …
Cilj participativne vzgoje je razvijanje samostojnosti in avtonomi-
je, kakor tudi krepitev sposobnosti delovanja in socialne odgovornos-
ti. Kritika participativnemu vzgojnemu stilu je ta, da je zagovornik veči-
ne, vendar preveč abstrakten za vsakdan ter brez vzora in jasne orientacije
(Bauer in Einhardt, 2014).
Po Andersonu (Damm, 2014) bi lahko integrativen vzgojni stil vključi-
li ob bok Hurrellmannovemu participativnemu, saj upošteva otrokove že-
21
Participativen vzgojni stil
Hurrelmann (2007) opredeljuje tudi participativen vzgojni stil, ki zagovar-
ja partnerske in kooperativne kompetence v vzgojnem procesu, za razliko
od permisivne naravnanosti: ne otroci, temveč starši določajo vzgojo; ka-
kor tudi za razliko od avtoritarne naravnanosti, tukaj ne dominirajo starši,
temveč odnos, ki je odprt, se usklajuje in menjuje, prisotna je usmerjenost
na obojestranske potrebe, dober odnos je osnova za vzgojo, kjer so prisotne
obojestranske interakcije ter skupni dogovori in usklajevanja o načinih in
pravilih delovanja z utemeljitvami.
Tabela 1: Primerjava avtoritarnega in socialnointegrativnega učitelja
Avtoritaren učitelj Socialnointegrativen učitelj Kritika
Sebe ne postavlja pod vprašaj Prepozna kompetence in nji- Vsak učitelj je v določenih sit-
Učence obravnava kot podre- hove meje uacijah tisti, ki daje navodi-
jene Učence sprejema kot enako- la, ki ukazuje, vsekakor z ute-
Izvaja pouk po sistemu pravne pogovorne partnerje meljitvijo.
vprašanje – odgovor Želi prispevke, sprejema pred- Četudi učenca ne dojemamo
Ukazuje in daje navodila loge, je odprt za alternative, kot podrejenega, ne more biti
pušča odprt prostor za samos- vedno dojet kot enakopraven
Potlači iniciative učencev tojno delovanje partner.
Pri konfliktih išče kompromise
Dopušča samo posamično delo Želi prispevke, sprejema pred- Tudi socialnointegrativen
loge, je odprt za alternative, učitelj ne bo mogel biti ved-
Odziva se s kaznijo in destruk- pušča odprt prostor za samos- no usmerjen v vsakega
tivno kritiko tojno delovanje posameznika in njegove spos-
Utemeljuje lastne postopke obnosti.
Razvija iniciativnost učencev
Razvija skupinsko in
posamično delo
Trudi se pomagati učencem
Zmanjšuje pritisk dosežkov …
Cilj participativne vzgoje je razvijanje samostojnosti in avtonomi-
je, kakor tudi krepitev sposobnosti delovanja in socialne odgovornos-
ti. Kritika participativnemu vzgojnemu stilu je ta, da je zagovornik veči-
ne, vendar preveč abstrakten za vsakdan ter brez vzora in jasne orientacije
(Bauer in Einhardt, 2014).
Po Andersonu (Damm, 2014) bi lahko integrativen vzgojni stil vključi-
li ob bok Hurrellmannovemu participativnemu, saj upošteva otrokove že-
21
