Page 24 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 24
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
lje in predstave, kritika je stvarna in konstruktivna, postavijo se skupni ci-
lji, zaželena je spontanost in otrokova aktivnost. Integrativen vzgojni stil
učiteljev pri učencih izzove posnemanje. Zviša se samostojnost učencev pri
pouku, aktivnosti so polnejše, ton učitelja in učencev je prijaznejši, srčen in
kooperativen. Integrativen učiteljev vzgojni stil do učencev se izkazuje kot:
pozornost, aktivnost, volja do dejavnosti, socialna vključenost, prepozna-
vanje uspešnosti, konstruktivna kritika »prave« avtoritete, toleranca, spon-
tanost, samoiniciativnost ipd.
Ta delitev izhaja iz Levinove delitve vzgojnih stilov na avtoritarnega,
demokratičnega in »laissez-faire«, pri čemer sta Tausch in Tausch preime-
noval demokratičnega v socialnointegrativnega. Tukaj smo poenostavi-
li in prikazujemo bipolarnost med avtoritarnim in socialnointegrativnim
vzgojnim stilom, saj je »laissez-faire« upravičeno izpuščen kot popolnoma
nepomemben in neprimeren pri pouku oz. v šoli (Riedel, 2004, str. 62).
Pri iskanju bolj diferenciranih vzgojnih stilov lahko najdemo v literatu-
ri več različnih tipov, ki imajo manjšo mejo in so med seboj bolj prepleteni.
Slika 1: Različna poimenovanja vzgojnih stilov (Riedel, 2004, str. 74)
Graf smo preoblikovali po Riedlu (2004), kjer smo poskusili umestiti
preglednico vseh v prostoru pojavljajočih se terminologij.
Kritika sheme se lahko ponudi v nerazumljivosti pojmov avtori-
taren, avtokratičen in avtoritativen, zadnji celo v skupnem predalčku s
socialnointegrativnim.
22
lje in predstave, kritika je stvarna in konstruktivna, postavijo se skupni ci-
lji, zaželena je spontanost in otrokova aktivnost. Integrativen vzgojni stil
učiteljev pri učencih izzove posnemanje. Zviša se samostojnost učencev pri
pouku, aktivnosti so polnejše, ton učitelja in učencev je prijaznejši, srčen in
kooperativen. Integrativen učiteljev vzgojni stil do učencev se izkazuje kot:
pozornost, aktivnost, volja do dejavnosti, socialna vključenost, prepozna-
vanje uspešnosti, konstruktivna kritika »prave« avtoritete, toleranca, spon-
tanost, samoiniciativnost ipd.
Ta delitev izhaja iz Levinove delitve vzgojnih stilov na avtoritarnega,
demokratičnega in »laissez-faire«, pri čemer sta Tausch in Tausch preime-
noval demokratičnega v socialnointegrativnega. Tukaj smo poenostavi-
li in prikazujemo bipolarnost med avtoritarnim in socialnointegrativnim
vzgojnim stilom, saj je »laissez-faire« upravičeno izpuščen kot popolnoma
nepomemben in neprimeren pri pouku oz. v šoli (Riedel, 2004, str. 62).
Pri iskanju bolj diferenciranih vzgojnih stilov lahko najdemo v literatu-
ri več različnih tipov, ki imajo manjšo mejo in so med seboj bolj prepleteni.
Slika 1: Različna poimenovanja vzgojnih stilov (Riedel, 2004, str. 74)
Graf smo preoblikovali po Riedlu (2004), kjer smo poskusili umestiti
preglednico vseh v prostoru pojavljajočih se terminologij.
Kritika sheme se lahko ponudi v nerazumljivosti pojmov avtori-
taren, avtokratičen in avtoritativen, zadnji celo v skupnem predalčku s
socialnointegrativnim.
22
