Page 26 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
resničnega človeka. Gre za primat vzgojne naravnanosti nasproti idejam o
objektivnem in stvarnem (Giesecke, 1999).
Kot socialnopedagoški odnos označujemo vsak poseben medosebni
odnos, ki nastane med socialnim pedagogom in njegovim obravnavanim
otrokom oz. mladostnikom ali klientom. Vzgoja in njej podrejeni metodič-
ni repertoar morata v celoti potekati prek osebnega posredovanja pedago-
ga. Žal pa še do danes manjka prepričljiva teorija. Ta bi praksi še kako kori-
stila, saj je pri ravnanju z otroki vse prevečkrat negotova.
Gre za obojesmerni proces dajanja in dobivanja, kjer niso samo učen-
ci tisti, ki dobivajo, temveč je to tudi socialni pedagog. Dober stik dvigne
energijo dela socialnega pedagoga, kar mu da sproščenost v delu in stopnju-
je pripravljenost, da bi se čim bolj izživel in razdal.
Delo socialnega pedagoga na videz ni kaj posebnega: dela to, kar poč-
nejo tudi vsi drugi: kuha, se pogovarja, druži, tke preproste, drobne niti, ki
ustvarjajo socialnopedagoško delovno polje. Vsakdanja opravila ob inte-
rakciji z drugimi ljudmi ustvarjajo pomembno možnost tudi za ustrezno
strokovno spremljanje.
Da strokovnjak lahko interakcijo nadzorovano vodi, se mora v odnosu
do klienta pozicionirati v okviru šestih področij in v posamičnem primeru
tudi razvijati oblike, ki ležijo znotraj naslednjih alternativ in kažejo na me-
šanico vedenjskih vzorcev (Giesecke, 1999).
1. Osredinjenost na naloge in osebe. Oba vidika moramo urav-
notežiti in graditi osnovo za delovni pakt med klientom in
strokovnjakom.
2. Simetrija in asimetrija odnosa. Oba partnerja lahko prevzameta
podrejen ali nadrejen položaj in kažeta vedenjske vzorce, ki so v
nasprotju z drugimi obdobji (odkar sta v odnosu). Odnos med so-
cialnim delavcem in klientom je le redkokdaj in kratkotrajno si-
metričen; navadno je komplementaren. To pomeni, da so možne
menjave vlog, različni, spremenljivi funkcionalni in soodvisni ve-
denjski vzorci.
3. Fleksibilnost in doslednost. Strokovnjak mora najti pravo mero
fleksibilnosti, če želi ohranjati kakovosten odnos.
4. Prevzemanje in predajanje odgovornosti. To je močno povezano z
avtonomijo posameznika; da bi klient postal avtonomen, ga mora
strokovnjak motivirati, mu zaupati in omogočati osebno rast.
24
resničnega človeka. Gre za primat vzgojne naravnanosti nasproti idejam o
objektivnem in stvarnem (Giesecke, 1999).
Kot socialnopedagoški odnos označujemo vsak poseben medosebni
odnos, ki nastane med socialnim pedagogom in njegovim obravnavanim
otrokom oz. mladostnikom ali klientom. Vzgoja in njej podrejeni metodič-
ni repertoar morata v celoti potekati prek osebnega posredovanja pedago-
ga. Žal pa še do danes manjka prepričljiva teorija. Ta bi praksi še kako kori-
stila, saj je pri ravnanju z otroki vse prevečkrat negotova.
Gre za obojesmerni proces dajanja in dobivanja, kjer niso samo učen-
ci tisti, ki dobivajo, temveč je to tudi socialni pedagog. Dober stik dvigne
energijo dela socialnega pedagoga, kar mu da sproščenost v delu in stopnju-
je pripravljenost, da bi se čim bolj izživel in razdal.
Delo socialnega pedagoga na videz ni kaj posebnega: dela to, kar poč-
nejo tudi vsi drugi: kuha, se pogovarja, druži, tke preproste, drobne niti, ki
ustvarjajo socialnopedagoško delovno polje. Vsakdanja opravila ob inte-
rakciji z drugimi ljudmi ustvarjajo pomembno možnost tudi za ustrezno
strokovno spremljanje.
Da strokovnjak lahko interakcijo nadzorovano vodi, se mora v odnosu
do klienta pozicionirati v okviru šestih področij in v posamičnem primeru
tudi razvijati oblike, ki ležijo znotraj naslednjih alternativ in kažejo na me-
šanico vedenjskih vzorcev (Giesecke, 1999).
1. Osredinjenost na naloge in osebe. Oba vidika moramo urav-
notežiti in graditi osnovo za delovni pakt med klientom in
strokovnjakom.
2. Simetrija in asimetrija odnosa. Oba partnerja lahko prevzameta
podrejen ali nadrejen položaj in kažeta vedenjske vzorce, ki so v
nasprotju z drugimi obdobji (odkar sta v odnosu). Odnos med so-
cialnim delavcem in klientom je le redkokdaj in kratkotrajno si-
metričen; navadno je komplementaren. To pomeni, da so možne
menjave vlog, različni, spremenljivi funkcionalni in soodvisni ve-
denjski vzorci.
3. Fleksibilnost in doslednost. Strokovnjak mora najti pravo mero
fleksibilnosti, če želi ohranjati kakovosten odnos.
4. Prevzemanje in predajanje odgovornosti. To je močno povezano z
avtonomijo posameznika; da bi klient postal avtonomen, ga mora
strokovnjak motivirati, mu zaupati in omogočati osebno rast.
24
