Page 28 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 28
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
skega izkustva nimajo na voljo dovolj obširnega znanja niti nazornih pred-
stav o predhodnem in prihodnjem življenjskem okolju otrok. Če naj vzgoja
kljub temu uspe ali če naj bo sploh mogoča, je treba to občutno pomanjklji-
vost odpraviti. Razlagalnih vzorcev in strategij se ne da prevzemati v stan-
dardizirani obliki, temveč jih je mogoče razvijati le v komunikaciji z otroki.
»Gre za to, da se zasilna občutja in pomoč naslovnikom interpretira v okvi-
ru njihove sprejemljivosti in da se na podlagi takšnih interpretacij v komu-
nikaciji z istimi prizadetimi razvijajo »pravilne« kakor tudi čustveno znos-
ne utemeljitve za praktične strategije obvladovanja. Bistveno je natančno
poznavanje življenjskih okoliščin otrok in seznanjenost z njihovimi vzorci
razlaganja ter strategijami delovanja.« (Dewe in Otto, 1987, str. 802). Samo z
zdravim človeškim razumom in naravnim občutkom to ne bo uspelo. Zato
potrebujemo poleg dobršne mere socialne domišljije še samokritično re-
fleksivnost (Müller, 1983) in teoretično znanje, na primer o povezavah med
socialnoekonomskim statusom, življenjskimi izkustvi in identiteto.
Če naj komunikacija kljub zelo različnim življenjskim izkustvom in
pogosto tudi kljub pomanjkanju natančnih predstav o dosedanjem živl-
jenju otrok uspe, morajo biti na voljo sposobnosti, ki spodbujajo identite-
to, predvsem distanca vlog, empatija in toleranca dvoumnosti (Wolf, 1995).
To otežuje profesionalnost, kajti teh značilnosti si ni mogoče pridobiti z
izobraževanjem.
Distanca vlog je »sposobnost, da se znamo dvigniti nad zahteve vlog,
zato da lahko izbiramo, negiramo in interpretiramo« (Krappmann, v Wolf,
1995, str. 42). Pedagog, čigar svoboda delovanja ni tesno omejena s predpi-
si in majhnimi kompetencami odločanja, mora biti tudi sposoben, da to
svobodo delovanja uporablja fleksibilno, primerno situacijam in individu-
alno različno glede na potrebe posameznega otroka. Zato mora znati in-
terpretirati svojo – tako ali tako večplastno – vlogo, ne da bi v tem odpove-
dal in ne da bi se pri tem okostenelo držal predpisov ravnanja za dežurnega
vzgojitelja.
To je še težavnejše pri mlajših otrocih, ki vlogo svojih vzgojiteljev po-
gosto dojemajo kot vlogo svojih novih staršev. Tudi sosedom, prijateljem
otrok ali učiteljem se ta življenjska skupnost kaže bolj kot družina. Socialni
pedagogi opredeljujejo svoj položaj kot vlogo profesionalnih vzgojiteljev,
hkrati pa si prizadevajo za čim večjo normalnost življenjskih odnosov in
opazijo, da je za opis takega modela že pri roki izraz »družina«, ne pa deni-
mo »stanovanjska skupina«. Tako nastaja močan vrtinec, ki poklicne peda-
goge sili, naj postopoma odložijo svojo vlogo. Zato potrebujejo sposobnost
26
skega izkustva nimajo na voljo dovolj obširnega znanja niti nazornih pred-
stav o predhodnem in prihodnjem življenjskem okolju otrok. Če naj vzgoja
kljub temu uspe ali če naj bo sploh mogoča, je treba to občutno pomanjklji-
vost odpraviti. Razlagalnih vzorcev in strategij se ne da prevzemati v stan-
dardizirani obliki, temveč jih je mogoče razvijati le v komunikaciji z otroki.
»Gre za to, da se zasilna občutja in pomoč naslovnikom interpretira v okvi-
ru njihove sprejemljivosti in da se na podlagi takšnih interpretacij v komu-
nikaciji z istimi prizadetimi razvijajo »pravilne« kakor tudi čustveno znos-
ne utemeljitve za praktične strategije obvladovanja. Bistveno je natančno
poznavanje življenjskih okoliščin otrok in seznanjenost z njihovimi vzorci
razlaganja ter strategijami delovanja.« (Dewe in Otto, 1987, str. 802). Samo z
zdravim človeškim razumom in naravnim občutkom to ne bo uspelo. Zato
potrebujemo poleg dobršne mere socialne domišljije še samokritično re-
fleksivnost (Müller, 1983) in teoretično znanje, na primer o povezavah med
socialnoekonomskim statusom, življenjskimi izkustvi in identiteto.
Če naj komunikacija kljub zelo različnim življenjskim izkustvom in
pogosto tudi kljub pomanjkanju natančnih predstav o dosedanjem živl-
jenju otrok uspe, morajo biti na voljo sposobnosti, ki spodbujajo identite-
to, predvsem distanca vlog, empatija in toleranca dvoumnosti (Wolf, 1995).
To otežuje profesionalnost, kajti teh značilnosti si ni mogoče pridobiti z
izobraževanjem.
Distanca vlog je »sposobnost, da se znamo dvigniti nad zahteve vlog,
zato da lahko izbiramo, negiramo in interpretiramo« (Krappmann, v Wolf,
1995, str. 42). Pedagog, čigar svoboda delovanja ni tesno omejena s predpi-
si in majhnimi kompetencami odločanja, mora biti tudi sposoben, da to
svobodo delovanja uporablja fleksibilno, primerno situacijam in individu-
alno različno glede na potrebe posameznega otroka. Zato mora znati in-
terpretirati svojo – tako ali tako večplastno – vlogo, ne da bi v tem odpove-
dal in ne da bi se pri tem okostenelo držal predpisov ravnanja za dežurnega
vzgojitelja.
To je še težavnejše pri mlajših otrocih, ki vlogo svojih vzgojiteljev po-
gosto dojemajo kot vlogo svojih novih staršev. Tudi sosedom, prijateljem
otrok ali učiteljem se ta življenjska skupnost kaže bolj kot družina. Socialni
pedagogi opredeljujejo svoj položaj kot vlogo profesionalnih vzgojiteljev,
hkrati pa si prizadevajo za čim večjo normalnost življenjskih odnosov in
opazijo, da je za opis takega modela že pri roki izraz »družina«, ne pa deni-
mo »stanovanjska skupina«. Tako nastaja močan vrtinec, ki poklicne peda-
goge sili, naj postopoma odložijo svojo vlogo. Zato potrebujejo sposobnost
26
