Page 53 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
r azumevanje in opr edeljevanje čustvenih in vedenjskih težav ...
Če na tem mestu izpostavimo še trditev enega izmed referentov na
mednarodnem kongresu za forenzično psihiatrijo, ki je ugotovil, »da upo-
rabljamo po svetu za poimenovanje te skupine več kot 100 različnih poime-
novanj« (Skalar, 2003, str. 10), je dejstvo, »da stroka tudi v mednarodnem
prostoru v zvezi s kategorijo otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami ni
oblikovala definicije, ki bi jo sprejeli kot splošno veljavno, kot smo jo npr.
za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, za motorično in gibalno prizade-
te ali otroke z duševnimi primanjkljaji« (str. 10–11), kot bo razvidno v nada-
ljevanju, še toliko bolj razumljivo.
Razumevanje in opredeljevanje čustvenih in vedenjskih težav
in/ali motenj v polju vzgojnih zavodov
Strokovna literatura opredeljevanja in razumevanja ČVT/M, slovenske-
ga kot tudi tujega raziskovalnega prostora, večinoma izhaja iz polja delo-
vanja formalnega, predvsem osnovnošolskega izobraževanja ter v manjši
meri iz polja delovanja VZ. Vendar pa omenjenih področij nikakor ne bi
smeli enačiti.
Kljub temu, da zametki ČVT/M – s hkratnim sovplivanjem doma-
čega, okoljskega ter vrstniškega miljeja – v večini izhajajo iz zaznavnega
oz. diagnostičnega polja šolski ustanov, je obravnava populacije s ČVT/M
v zavodski vzgoji veliko bolj kompleksa kot obravnava v osnovni šoli. Kot
vemo, predstavljajo VZ zadnjega izmed vseh že predhodno izčrpanih arze-
nalov pomoči v domačem in s tem tudi šolskem okolju. Tako bi tudi upo-
raba terminov in definicij, ki jih za omenjeno populacijo uporabljamo, mo-
rala sovpadati s specifikami določenega strokovnega področja, iz katerega
pri opredelitvah izhajamo, kar pa ne pomeni, da bi služila kakršni koli stig
matizaciji17 ter patologizirajočemu diskurzu, temveč le jasnosti opredelitev
specifičnega razlagalnega področja. Ker v pričujočem delu izhajamo iz po-
lja delovanja VZ, se pri interpretaciji spodaj opisanih terminov opiramo to-
rej na zavodsko populacijo.
17 Sami menimo, da problem družbeno pogojene stigmatizacije ne leži toliko v termi-
nologiji, ki se za poimenovanje določenega dela populacije uporablja, temveč le-ta iz-
haja iz domene, da je posameznik zaradi »drugačnosti«, ki mu jo družba pripisuje, v
določeni instituciji nameščen (npr. psihiatrična bolnišnica, VZ, zapor idr.). Zato in-
stitucijo – bolj kot terminologijo – vidimo kot tisto, ki tako pri nameščenem posa-
mezniku kot tudi pri večjem delu populacije vzbuja občutek, da je le-ta »drugačen,
nezaželen in družbeno nesprejemljiv«.
51
Če na tem mestu izpostavimo še trditev enega izmed referentov na
mednarodnem kongresu za forenzično psihiatrijo, ki je ugotovil, »da upo-
rabljamo po svetu za poimenovanje te skupine več kot 100 različnih poime-
novanj« (Skalar, 2003, str. 10), je dejstvo, »da stroka tudi v mednarodnem
prostoru v zvezi s kategorijo otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami ni
oblikovala definicije, ki bi jo sprejeli kot splošno veljavno, kot smo jo npr.
za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, za motorično in gibalno prizade-
te ali otroke z duševnimi primanjkljaji« (str. 10–11), kot bo razvidno v nada-
ljevanju, še toliko bolj razumljivo.
Razumevanje in opredeljevanje čustvenih in vedenjskih težav
in/ali motenj v polju vzgojnih zavodov
Strokovna literatura opredeljevanja in razumevanja ČVT/M, slovenske-
ga kot tudi tujega raziskovalnega prostora, večinoma izhaja iz polja delo-
vanja formalnega, predvsem osnovnošolskega izobraževanja ter v manjši
meri iz polja delovanja VZ. Vendar pa omenjenih področij nikakor ne bi
smeli enačiti.
Kljub temu, da zametki ČVT/M – s hkratnim sovplivanjem doma-
čega, okoljskega ter vrstniškega miljeja – v večini izhajajo iz zaznavnega
oz. diagnostičnega polja šolski ustanov, je obravnava populacije s ČVT/M
v zavodski vzgoji veliko bolj kompleksa kot obravnava v osnovni šoli. Kot
vemo, predstavljajo VZ zadnjega izmed vseh že predhodno izčrpanih arze-
nalov pomoči v domačem in s tem tudi šolskem okolju. Tako bi tudi upo-
raba terminov in definicij, ki jih za omenjeno populacijo uporabljamo, mo-
rala sovpadati s specifikami določenega strokovnega področja, iz katerega
pri opredelitvah izhajamo, kar pa ne pomeni, da bi služila kakršni koli stig
matizaciji17 ter patologizirajočemu diskurzu, temveč le jasnosti opredelitev
specifičnega razlagalnega področja. Ker v pričujočem delu izhajamo iz po-
lja delovanja VZ, se pri interpretaciji spodaj opisanih terminov opiramo to-
rej na zavodsko populacijo.
17 Sami menimo, da problem družbeno pogojene stigmatizacije ne leži toliko v termi-
nologiji, ki se za poimenovanje določenega dela populacije uporablja, temveč le-ta iz-
haja iz domene, da je posameznik zaradi »drugačnosti«, ki mu jo družba pripisuje, v
določeni instituciji nameščen (npr. psihiatrična bolnišnica, VZ, zapor idr.). Zato in-
stitucijo – bolj kot terminologijo – vidimo kot tisto, ki tako pri nameščenem posa-
mezniku kot tudi pri večjem delu populacije vzbuja občutek, da je le-ta »drugačen,
nezaželen in družbeno nesprejemljiv«.
51
