Page 54 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 54
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
Z gledišča terminologije slovenskih avtorjev, ki se prvotno ukvarjajo s
populacijo otrok in mladostnikov s ČVT/M, je v zadnjem desetletju zaznati
zelo različno izrazoslovje povezano z omenjeno populacijo.
A. Kobolt (2010) v okviru raziskovalnega projekta z naslovom Problemi
inkluzivne obravnave vedenjsko izstopajočih, socialno in kulturno depri-
viligiranih učencev in dijakov, katerega izsledki so izdani v monografiji
Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi, uporablja izraz izstopajoče vedenje.
Temeljno konceptualno usmeritev avtorjev omenjene monografije je, kot že
Dekleva (2011), zaznati že v naslovu le-te, saj izbira pojme, ki ne implicirajo
niti motnje niti težave, temveč poudarjajo interakcijsko naravo nastajanja
težav. Izraz izstopajoče vedenje, kot nadaljuje Dekleva, »namreč sam po sebi
ne implicira nikakršne motnje ali primanjkljaja«, s čimer avtorji v omenje-
ni monografiji »dosledno sledijo interakcijskemu pogledu na te težave in
se praviloma uspešno izogibajo (predvsem) patologizirajočim diskurzom«
(str. 199). Z napisanim se vsekakor strinjamo, predvsem kar se tiče patolo-
gizirajočega ter stigmatizirajočega diskurza, ki se ga z omenjenim poime-
novanjem ogradimo. Vendar pa zgolj o izstopajočem vedenju v okviru po-
pulacije v VZ ne moremo govoriti. Čeprav ga A. Kobolt (2010) opredeli kot
posledico nezmožnosti posameznikovega samoobvladovanja oz. kontrole
nad lastnim vedenjem in kot nasledek notranje konfliktnosti, kar sicer na-
kazuje na tipične značilnosti večinskega dela zavodske populacije, pa ek-
splicitno ne nakaže, za kateri specifičen del populacije gre.18 Zato menimo,
da bi bilo izpostavljeni termin bolj smiselno uporabljati za populacijo ot-
rok/mladostnikov, ki še bivajo v domačem okolju in obiskujejo »nezavod-
ske« osnovne šole, kot za populacijo otrok/mladostnikov, ki so z odločbo
centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) že nameščeni v posamezni
vzgojni ali vzgojno-izobraževalni zavod. Pri že nameščeni populaciji je na-
mreč utopično govoriti le o izstopajočem vedenju, saj so predispozicije ve-
denjskih modalitet, ki so do namestitve pripeljale, največkrat geneza dol-
gotrajnejših ter večplastnih prepletajočih se kumuliranih ter manifestnih
dejavnikov. Slednji se v nekaterih primerih že izražajo kot kompleksnej-
18 Prav tako lahko namreč navedeno nakazuje na skupine otrok/mladostnikov, ki niso
uporabniki ne zavodskih kot tudi nobenih drugih storitev (npr. eksperimentiranje
s kemičnimi substancami ipd.) in dokaj uspešno krmilijo potek svojega življenja v
domačem okolju, pa je pri njih prav tako mogoče zaznati zgoraj navedene značilnosti,
ki se občasno izražajo v obliki drugačnega, izstopajočega vedenja. Ker lahko termin
izstopajoče vedenje zajema različne nianse neustreznih vedenj, ga sami razumemo
kot splošen, širši termin z značilnostmi nedoločene konotacije, ki predstavlja enega
izmed vidnih, zunanjih indikatorjev, ki botrujejo namestitvi v VZ.
52
Z gledišča terminologije slovenskih avtorjev, ki se prvotno ukvarjajo s
populacijo otrok in mladostnikov s ČVT/M, je v zadnjem desetletju zaznati
zelo različno izrazoslovje povezano z omenjeno populacijo.
A. Kobolt (2010) v okviru raziskovalnega projekta z naslovom Problemi
inkluzivne obravnave vedenjsko izstopajočih, socialno in kulturno depri-
viligiranih učencev in dijakov, katerega izsledki so izdani v monografiji
Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi, uporablja izraz izstopajoče vedenje.
Temeljno konceptualno usmeritev avtorjev omenjene monografije je, kot že
Dekleva (2011), zaznati že v naslovu le-te, saj izbira pojme, ki ne implicirajo
niti motnje niti težave, temveč poudarjajo interakcijsko naravo nastajanja
težav. Izraz izstopajoče vedenje, kot nadaljuje Dekleva, »namreč sam po sebi
ne implicira nikakršne motnje ali primanjkljaja«, s čimer avtorji v omenje-
ni monografiji »dosledno sledijo interakcijskemu pogledu na te težave in
se praviloma uspešno izogibajo (predvsem) patologizirajočim diskurzom«
(str. 199). Z napisanim se vsekakor strinjamo, predvsem kar se tiče patolo-
gizirajočega ter stigmatizirajočega diskurza, ki se ga z omenjenim poime-
novanjem ogradimo. Vendar pa zgolj o izstopajočem vedenju v okviru po-
pulacije v VZ ne moremo govoriti. Čeprav ga A. Kobolt (2010) opredeli kot
posledico nezmožnosti posameznikovega samoobvladovanja oz. kontrole
nad lastnim vedenjem in kot nasledek notranje konfliktnosti, kar sicer na-
kazuje na tipične značilnosti večinskega dela zavodske populacije, pa ek-
splicitno ne nakaže, za kateri specifičen del populacije gre.18 Zato menimo,
da bi bilo izpostavljeni termin bolj smiselno uporabljati za populacijo ot-
rok/mladostnikov, ki še bivajo v domačem okolju in obiskujejo »nezavod-
ske« osnovne šole, kot za populacijo otrok/mladostnikov, ki so z odločbo
centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) že nameščeni v posamezni
vzgojni ali vzgojno-izobraževalni zavod. Pri že nameščeni populaciji je na-
mreč utopično govoriti le o izstopajočem vedenju, saj so predispozicije ve-
denjskih modalitet, ki so do namestitve pripeljale, največkrat geneza dol-
gotrajnejših ter večplastnih prepletajočih se kumuliranih ter manifestnih
dejavnikov. Slednji se v nekaterih primerih že izražajo kot kompleksnej-
18 Prav tako lahko namreč navedeno nakazuje na skupine otrok/mladostnikov, ki niso
uporabniki ne zavodskih kot tudi nobenih drugih storitev (npr. eksperimentiranje
s kemičnimi substancami ipd.) in dokaj uspešno krmilijo potek svojega življenja v
domačem okolju, pa je pri njih prav tako mogoče zaznati zgoraj navedene značilnosti,
ki se občasno izražajo v obliki drugačnega, izstopajočega vedenja. Ker lahko termin
izstopajoče vedenje zajema različne nianse neustreznih vedenj, ga sami razumemo
kot splošen, širši termin z značilnostmi nedoločene konotacije, ki predstavlja enega
izmed vidnih, zunanjih indikatorjev, ki botrujejo namestitvi v VZ.
52
