Page 72 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 72
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
- vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in so-
delovanje z drugimi;
- poznavanje, razvijanje in ohranjanje lastne kulture, razvijanje na-
rodne identitete in spoznavanje kultur drugih narodov;
- vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz
evropske tradicije.
Dokumenti, ki obravnavajo učenje slovenščine kot jezika okolja
Vloga slovenščine kot enega od ključnih pogojev za uspešno vključevanje
priseljenskih učencev v slovenske šole je bila v šolskih dokumentih prvič
jasneje izpostavljena v Strategiji (2007). V tem dokumentu je tudi jasno iz-
raženo, da gre pri priseljenskih učencih večinoma za govorce slovenščine
kot drugega jezika, ki potrebujejo drugačen način poučevanja slovenščine.
Zakon o osnovni šoli (8. člen) že od leta 1996 predvideva možnost, da se za
otroke slovenskih državljanov, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in kate-
rih materni jezik ni slovenski jezik, lahko dodatno organizira pouk sloven-
skega jezika. Torej za priseljenske učence prve generacije, ki so se vključili
v osnovno šolo, ni bil predviden dodatni pouk slovenščine. To je bilo omo-
gočeno šele novembra 2007, ko imajo priseljenski otroci, pri katerih mater-
ni jezik ni slovenščina in nimajo državljanstva RS, po priselitvi v Slovenijo
pravico do tečaja slovenščine (Zakon o osnovni šoli, 2007, 10. člen).
Tudi Smernice (2012) izpostavljajo učenje slovenščine kot ključni ele-
ment za zagotavljanje možnosti komunikacije. Šola naj spodbuja učenje je-
zika učnega okolja, to je slovenščine, in maternega jezika posameznega ot-
roka. Za priseljenske otroke s pomanjkljivim znanjem slovenščine mora
šola ob vstopu v skladu z možnostmi organizirati učenje in izpopolnjevanje
slovenščine, pri čemer se stopnja in obseg učenja prilagodita ravni ugoto-
vljenih individualnih jezikovnih zmožnosti in potrebam. Po potrebi se tudi
v nadaljnjih letih šolanja organizira pomoč pri učenju slovenščine v okviru
nadaljevalnih tečajev, dopolnilnega pouka, obveznih izbirnih predmetov.
Smernice (2012) opozarjajo, da mora šola zagotoviti, da priseljenske učence
poučujejo učitelji, ki so usposobljeni za poučevanje slovenščine kot drugega
jezika in imajo razvite medkulturne kompetence. Zagotavljanje učenja slo-
venščine kot drugega jezika je izpostavljeno tudi v Resoluciji o nacionalnem
programu za jezikovno politiko 2014–2018 (2013). Med ukrepi so navedeni:
prenova normativov in standardov z vidika uvedbe uvajalnih intenzivnih
tečajev slovenščine za priseljenske učence; oblikovanje učnega načrta za
slovenščino kot drugi jezik v osnovni šoli na podlagi definiranega obsega
70
- vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in so-
delovanje z drugimi;
- poznavanje, razvijanje in ohranjanje lastne kulture, razvijanje na-
rodne identitete in spoznavanje kultur drugih narodov;
- vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz
evropske tradicije.
Dokumenti, ki obravnavajo učenje slovenščine kot jezika okolja
Vloga slovenščine kot enega od ključnih pogojev za uspešno vključevanje
priseljenskih učencev v slovenske šole je bila v šolskih dokumentih prvič
jasneje izpostavljena v Strategiji (2007). V tem dokumentu je tudi jasno iz-
raženo, da gre pri priseljenskih učencih večinoma za govorce slovenščine
kot drugega jezika, ki potrebujejo drugačen način poučevanja slovenščine.
Zakon o osnovni šoli (8. člen) že od leta 1996 predvideva možnost, da se za
otroke slovenskih državljanov, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in kate-
rih materni jezik ni slovenski jezik, lahko dodatno organizira pouk sloven-
skega jezika. Torej za priseljenske učence prve generacije, ki so se vključili
v osnovno šolo, ni bil predviden dodatni pouk slovenščine. To je bilo omo-
gočeno šele novembra 2007, ko imajo priseljenski otroci, pri katerih mater-
ni jezik ni slovenščina in nimajo državljanstva RS, po priselitvi v Slovenijo
pravico do tečaja slovenščine (Zakon o osnovni šoli, 2007, 10. člen).
Tudi Smernice (2012) izpostavljajo učenje slovenščine kot ključni ele-
ment za zagotavljanje možnosti komunikacije. Šola naj spodbuja učenje je-
zika učnega okolja, to je slovenščine, in maternega jezika posameznega ot-
roka. Za priseljenske otroke s pomanjkljivim znanjem slovenščine mora
šola ob vstopu v skladu z možnostmi organizirati učenje in izpopolnjevanje
slovenščine, pri čemer se stopnja in obseg učenja prilagodita ravni ugoto-
vljenih individualnih jezikovnih zmožnosti in potrebam. Po potrebi se tudi
v nadaljnjih letih šolanja organizira pomoč pri učenju slovenščine v okviru
nadaljevalnih tečajev, dopolnilnega pouka, obveznih izbirnih predmetov.
Smernice (2012) opozarjajo, da mora šola zagotoviti, da priseljenske učence
poučujejo učitelji, ki so usposobljeni za poučevanje slovenščine kot drugega
jezika in imajo razvite medkulturne kompetence. Zagotavljanje učenja slo-
venščine kot drugega jezika je izpostavljeno tudi v Resoluciji o nacionalnem
programu za jezikovno politiko 2014–2018 (2013). Med ukrepi so navedeni:
prenova normativov in standardov z vidika uvedbe uvajalnih intenzivnih
tečajev slovenščine za priseljenske učence; oblikovanje učnega načrta za
slovenščino kot drugi jezik v osnovni šoli na podlagi definiranega obsega
70
