Page 75 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 75
vključevanje pr iseljenskih učencev v slovenski zakonodaji in šolski pr aksi
učenje jezika. To ni enako kot učenje jezika. Učenje jezika je osredinjeno
na pridobivanje jezikovnih sposobnosti in naj bi potekalo pred vstopom v
šolo, kadar je to možno. Učenje (razumevanje in pomnjenje) nove snovi in
seznanjanje z novim jezikom sta za učenca priseljenca zelo težavni nalogi
(Knaflič, 2010).
Krek in Vogrinc (2005) ugotavljata, da je pogoj uspešne vključit-
ve učencev iz jezikovno, kulturno in socialno deprivilegiranih družin v
vzgojno-izobraževalni sistem ustrezno začetno opismenjevanje teh učen-
cev. Slabše obvladovanje ali neobvladovanje slovenskega sporazumevalne-
ga jezika vodi do neučinkovitega dela v šoli, saj učenec ni zmožen slediti
pouku zaradi jezikovne pregrade. Problem priseljenski učencev je nezado-
stno obvladanje slovenskega jezika ob vključevanju v šolski sistem oz. obre-
menjenost z vzporednim usvajanjem slovenščine in obvladovanjem učne
snovi (Krek in Vogrinc, 2005). Obvladanje učnega jezika je za potek šolanja
nujno, saj učenci, ki ne obvladajo učnega jezika, v učnem procesu ne morejo
razviti vseh svojih sposobnosti (Knaflič, 2010). Knez (2012) poudari razliko
med vsebinami in pristopi pri poučevanju in preverjanju znanja pri prvem
ali drugem jeziku. Učenci rojeni govorci svoje dobro znanje slovenščine v
šoli nadgrajujejo, učenci priseljenci pa se (običajno) s slovenščino srečuje-
jo prvič in se jo morajo naučiti »od začetka«. Zato je pri načrtovanju zače-
tnega pouka slovenščine za učence priseljence smiselno v ospredje postavi-
ti tiste vsebine, ki so potrebne za sporazumevanje v vsakdanji komunikaciji
in pri spremljanju drugih predmetov, pozneje pa dodati metajezikovna in
literarna znanja.
Od leta 2007 Zakon o osnovni šoli (10. člen) predvideva organizaci-
jo tečaja slovenščine za otroke, ki prebivajo v Sloveniji, a so tuji državljani
ali osebe brez državljanstva in potrebujejo pomoč pri učenju slovenščine.
Šole zaprosijo za finančno pomoč Ministrstvo za izobraževanje, znanost
in šport (81. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobra-
ževanja), ki jim praviloma financira do 35 ur dodatnega pouka slovenšči-
ne na leto za posameznega otroka. V zakonodaji ni določeno, kako bo po-
tekalo učenje slovenščine, ampak je izvedba prepuščena šolam. Poteka zelo
različno: kot dodatne ure med/pred poukom ali po njem, v oddelkih po-
daljšanega bivanja, kot individualna strokovna pomoč, interesna dejavnost
ali tečaj (Knez, 2009). Tudi profil učitelja, ki poučuje slovenščino kot dru-
gi jezik, ni določen, torej učitelji, ki poučujejo slovenščino kot drugi jezik,
največkrat niso usposobljeni za poučevanje jezika oseb, ki jim slovenšči-
na ni materni jezik. To pomeni, da so priseljenski učenci po 35-urnem te-
73
učenje jezika. To ni enako kot učenje jezika. Učenje jezika je osredinjeno
na pridobivanje jezikovnih sposobnosti in naj bi potekalo pred vstopom v
šolo, kadar je to možno. Učenje (razumevanje in pomnjenje) nove snovi in
seznanjanje z novim jezikom sta za učenca priseljenca zelo težavni nalogi
(Knaflič, 2010).
Krek in Vogrinc (2005) ugotavljata, da je pogoj uspešne vključit-
ve učencev iz jezikovno, kulturno in socialno deprivilegiranih družin v
vzgojno-izobraževalni sistem ustrezno začetno opismenjevanje teh učen-
cev. Slabše obvladovanje ali neobvladovanje slovenskega sporazumevalne-
ga jezika vodi do neučinkovitega dela v šoli, saj učenec ni zmožen slediti
pouku zaradi jezikovne pregrade. Problem priseljenski učencev je nezado-
stno obvladanje slovenskega jezika ob vključevanju v šolski sistem oz. obre-
menjenost z vzporednim usvajanjem slovenščine in obvladovanjem učne
snovi (Krek in Vogrinc, 2005). Obvladanje učnega jezika je za potek šolanja
nujno, saj učenci, ki ne obvladajo učnega jezika, v učnem procesu ne morejo
razviti vseh svojih sposobnosti (Knaflič, 2010). Knez (2012) poudari razliko
med vsebinami in pristopi pri poučevanju in preverjanju znanja pri prvem
ali drugem jeziku. Učenci rojeni govorci svoje dobro znanje slovenščine v
šoli nadgrajujejo, učenci priseljenci pa se (običajno) s slovenščino srečuje-
jo prvič in se jo morajo naučiti »od začetka«. Zato je pri načrtovanju zače-
tnega pouka slovenščine za učence priseljence smiselno v ospredje postavi-
ti tiste vsebine, ki so potrebne za sporazumevanje v vsakdanji komunikaciji
in pri spremljanju drugih predmetov, pozneje pa dodati metajezikovna in
literarna znanja.
Od leta 2007 Zakon o osnovni šoli (10. člen) predvideva organizaci-
jo tečaja slovenščine za otroke, ki prebivajo v Sloveniji, a so tuji državljani
ali osebe brez državljanstva in potrebujejo pomoč pri učenju slovenščine.
Šole zaprosijo za finančno pomoč Ministrstvo za izobraževanje, znanost
in šport (81. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobra-
ževanja), ki jim praviloma financira do 35 ur dodatnega pouka slovenšči-
ne na leto za posameznega otroka. V zakonodaji ni določeno, kako bo po-
tekalo učenje slovenščine, ampak je izvedba prepuščena šolam. Poteka zelo
različno: kot dodatne ure med/pred poukom ali po njem, v oddelkih po-
daljšanega bivanja, kot individualna strokovna pomoč, interesna dejavnost
ali tečaj (Knez, 2009). Tudi profil učitelja, ki poučuje slovenščino kot dru-
gi jezik, ni določen, torej učitelji, ki poučujejo slovenščino kot drugi jezik,
največkrat niso usposobljeni za poučevanje jezika oseb, ki jim slovenšči-
na ni materni jezik. To pomeni, da so priseljenski učenci po 35-urnem te-
73
