Page 76 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 76
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
čaju večinoma deležni poučevanja slovenskega jezika kot učenci, ki jim je
slovenščina materinščina. Prav tako ustrezne podpore pri svojem pedago-
škem delu niso deležni slovenski učitelji, saj so večinoma tako rekoč pos-
tavljeni pred dejstvo, da je v razredu učenec, ki slovenskega jezika ne razu-
me (Lesar, Čančar in Jug Došler, 2012). Vižintin (2014, str. 78) poudarja, da
je pouk slovenščine kot drugega jezika temeljna oblika podpore za uspešno
vključevanje otrok priseljencev v novo okolje, zato je pomembno, da je or-
ganiziran strokovno, sistematično in prilagojeno individualnim potrebam.
Vendar za poučevanje slovenščine kot drugega jezika ni ustreznega učnega
načrta. Upoštevajoč dejstvo, da je slovenščina za nekatere učence materni,
za druge pa drugi jezik, K. Skubic Ermenc (2010a) predlaga pripravo učne-
ga načrta za slovenščino kot drugega jezika (kot pri učnih načrtih za ma-
džarsko in italijansko manjšino), s čimer se strinja tudi Bela knjiga (2011).
Takšen učni načrt bi bil lahko bodisi osnova za dopolnilni pouk slovenšči-
ne bodisi za oblikovanje novega učnega predmeta – slovenščina kot dru-
gi jezik. Vendar pa omenjena avtorica pri tem opozarja, da oblikovanje no-
vega predmeta prinaša tveganje, saj lahko pripomore k ločevanju učencev.
Za čim bolj kakovosten pouk slovenščine kot drugega jezika M. Vižintin
(2014) svetuje usposabljanje za poučevanje slovenščine kot drugega jezika,
študij strokovne literature s tega področja ter izmenjavo izkušenj z drugi-
mi učitelji slovenščine kot drugega jezika. Predlaga fleksibilno obliko iz-
vajanja pouka slovenščine kot drugega jezika: poleg uvajalnice naj se pouk
slovenščine kot drugega jezika izvaja med poukom, na začetku intenzivne-
je, postopoma pa naj bo otrok vedno več vključen v redni vzgojno-izobra-
ževalni proces.
Tudi Bela knjiga (2011) ugotavlja sistemsko neurejenost. Šole se morajo
tako znajti po svoje in izkušnje kažejo, da je njihovo uresničevanje odvisno
zlasti od ozaveščenosti in angažiranosti posameznih učiteljev in ravnate-
ljev. Zato Bela knjiga poudari, da je treba nujno ponuditi ustrezno sistem-
sko rešitev in v njej natančno opredeliti: obseg dodatnega pouka, njego-
ve obliko in vsebine ter kdo so lahko izvajalci dodatnega pouka in kakšna
naj bo njihova strokovna usposobljenost. Predlaga tako obliko učenja slo-
venščine, ki bo učencem omogočala učinkovito jezikovno napredovanje,
hkrati pa jih ne bo izključevala ali marginalizirala. Predlagana je obvezna
strnjena začetna oblika jezikovnega tečaja (do 240 ur), ki jo je možno zago-
toviti z regijskim medšolskim sodelovanjem. Po potrebi se nadaljuje dodat-
no učenje slovenščine v okviru diferenciacije in individualizacije rednega
74
čaju večinoma deležni poučevanja slovenskega jezika kot učenci, ki jim je
slovenščina materinščina. Prav tako ustrezne podpore pri svojem pedago-
škem delu niso deležni slovenski učitelji, saj so večinoma tako rekoč pos-
tavljeni pred dejstvo, da je v razredu učenec, ki slovenskega jezika ne razu-
me (Lesar, Čančar in Jug Došler, 2012). Vižintin (2014, str. 78) poudarja, da
je pouk slovenščine kot drugega jezika temeljna oblika podpore za uspešno
vključevanje otrok priseljencev v novo okolje, zato je pomembno, da je or-
ganiziran strokovno, sistematično in prilagojeno individualnim potrebam.
Vendar za poučevanje slovenščine kot drugega jezika ni ustreznega učnega
načrta. Upoštevajoč dejstvo, da je slovenščina za nekatere učence materni,
za druge pa drugi jezik, K. Skubic Ermenc (2010a) predlaga pripravo učne-
ga načrta za slovenščino kot drugega jezika (kot pri učnih načrtih za ma-
džarsko in italijansko manjšino), s čimer se strinja tudi Bela knjiga (2011).
Takšen učni načrt bi bil lahko bodisi osnova za dopolnilni pouk slovenšči-
ne bodisi za oblikovanje novega učnega predmeta – slovenščina kot dru-
gi jezik. Vendar pa omenjena avtorica pri tem opozarja, da oblikovanje no-
vega predmeta prinaša tveganje, saj lahko pripomore k ločevanju učencev.
Za čim bolj kakovosten pouk slovenščine kot drugega jezika M. Vižintin
(2014) svetuje usposabljanje za poučevanje slovenščine kot drugega jezika,
študij strokovne literature s tega področja ter izmenjavo izkušenj z drugi-
mi učitelji slovenščine kot drugega jezika. Predlaga fleksibilno obliko iz-
vajanja pouka slovenščine kot drugega jezika: poleg uvajalnice naj se pouk
slovenščine kot drugega jezika izvaja med poukom, na začetku intenzivne-
je, postopoma pa naj bo otrok vedno več vključen v redni vzgojno-izobra-
ževalni proces.
Tudi Bela knjiga (2011) ugotavlja sistemsko neurejenost. Šole se morajo
tako znajti po svoje in izkušnje kažejo, da je njihovo uresničevanje odvisno
zlasti od ozaveščenosti in angažiranosti posameznih učiteljev in ravnate-
ljev. Zato Bela knjiga poudari, da je treba nujno ponuditi ustrezno sistem-
sko rešitev in v njej natančno opredeliti: obseg dodatnega pouka, njego-
ve obliko in vsebine ter kdo so lahko izvajalci dodatnega pouka in kakšna
naj bo njihova strokovna usposobljenost. Predlaga tako obliko učenja slo-
venščine, ki bo učencem omogočala učinkovito jezikovno napredovanje,
hkrati pa jih ne bo izključevala ali marginalizirala. Predlagana je obvezna
strnjena začetna oblika jezikovnega tečaja (do 240 ur), ki jo je možno zago-
toviti z regijskim medšolskim sodelovanjem. Po potrebi se nadaljuje dodat-
no učenje slovenščine v okviru diferenciacije in individualizacije rednega
74
