Page 65 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
Analaiza in interpretacija 65
Oseba D5: »Skozi delo najbolj, ker vidiš, kaj se spreminja, se stvari
naredi.«
Delo in učenje sta postopka procesa kulturalizacije.
Obenem se podjetja zavedajo, da so del okolja z vsemi kompleksnimi
problemi, in tudi te rešitve skušajo s trajnostnim načrtovanjem vgraditi v
izdelke. Lahko rečemo, da obenem krepijo identiteto podjetja, identiteto
zaposlenih s podjetjem in identiteto potrošnika, ki lahko spoznajo podje-
tje kot inovativno, trajnostno in predano oblikovanju.
A1 pravi: »Tudi A2 je oblikovalka in skrbi prav za dizajn manage-
ment v podjetju, zato in vodilne kadre v to vključiti. Brez zavedanja vodil-
nih kadrov, ki bi to, kaj oblikovanje pomeni, vedeli, je brez veze. In enako
velja z državo, vlado. Če se tam ljudje ne zavedajo, pomembnosti, lahko
Cerar desetkrat reče, mi stojimo zadaj, les kot strategija Slovenije, če ti
tega ne razumeš, če ne veš, ti nihče ne pove, je nekaj drugega.«
To sovpada s Scheinovo (2004) teorijo, ki pravi, da je za ustvarjanje
organizacijske kulture potreben vodja, nekdo, ki ima vizijo in strategijo.
Svojo vizijo izdelka so predstavili z izdelkom, namesto z drago marke-
tinško kampanjo, pravi A1: »In s tem smo predstavili vizijo, kaj si pred-
stavljamo pod oblikovanje.«
Kot pravi Heskett (2011), je predmet nosilec vrednot. Vrednote pa so
del kulture. Ashforth, Rogers in Corley (2010) pa pravijo, da so vrednote
sestavni element identitete. Se pravi, da je podjetje svojo strategijo, vred-
note, identiteto izrazilo prek produkta. Na tak način se je povezalo s po-
trošniki.
Vendar oblikovanja ne dojemajo zgolj kot oblikovanja produktov, vi-
dijo ga širše, kot oblikovanje storitev. Takšno opredelitev oblikovanja vi-
dijo tudi nekateri avtorji, Heskett, Juliar.
A1: »Mi pa tudi opozarjamo na vrednost produkta, zakaj to sedaj,
sploh zadnja leta, da morajo biti produkti narejeni za dolgo časa. Za mene
je tudi dober dizajn nekaj, kar gre iz generacije v generacijo in ohranja
neko vrednost. Pa predvsem zelo razmišljamo, kaj se s produktom zgodi,
ko se njegova življenjska doba izteče. Se pravi pri stolih, odkar poznam in
sem v firmi, nenehno popravljamo in servisiramo, refurbish se temu reče,
stole. Raje kot da nekaj novega prodamo. Če je stol dober, če je osnova le-
sena, se zamenja samo površinski material, vse ostalo se obdrži. S tem je
obremenitev na okolje manjša in stroški so manjši in tudi vrednost dalj
časa ostane. Tukaj, se mi zdi, imamo še veliko priložnosti v dizajnu. In to
je načeloma napisano v briefu.«
V tem vidimo tudi dolgoročnost in celovitost. Izdelek naj ne bi bil
le odraz trenutnega stanja, ampak ima vgrajene neke trajne vrednote, ki
Oseba D5: »Skozi delo najbolj, ker vidiš, kaj se spreminja, se stvari
naredi.«
Delo in učenje sta postopka procesa kulturalizacije.
Obenem se podjetja zavedajo, da so del okolja z vsemi kompleksnimi
problemi, in tudi te rešitve skušajo s trajnostnim načrtovanjem vgraditi v
izdelke. Lahko rečemo, da obenem krepijo identiteto podjetja, identiteto
zaposlenih s podjetjem in identiteto potrošnika, ki lahko spoznajo podje-
tje kot inovativno, trajnostno in predano oblikovanju.
A1 pravi: »Tudi A2 je oblikovalka in skrbi prav za dizajn manage-
ment v podjetju, zato in vodilne kadre v to vključiti. Brez zavedanja vodil-
nih kadrov, ki bi to, kaj oblikovanje pomeni, vedeli, je brez veze. In enako
velja z državo, vlado. Če se tam ljudje ne zavedajo, pomembnosti, lahko
Cerar desetkrat reče, mi stojimo zadaj, les kot strategija Slovenije, če ti
tega ne razumeš, če ne veš, ti nihče ne pove, je nekaj drugega.«
To sovpada s Scheinovo (2004) teorijo, ki pravi, da je za ustvarjanje
organizacijske kulture potreben vodja, nekdo, ki ima vizijo in strategijo.
Svojo vizijo izdelka so predstavili z izdelkom, namesto z drago marke-
tinško kampanjo, pravi A1: »In s tem smo predstavili vizijo, kaj si pred-
stavljamo pod oblikovanje.«
Kot pravi Heskett (2011), je predmet nosilec vrednot. Vrednote pa so
del kulture. Ashforth, Rogers in Corley (2010) pa pravijo, da so vrednote
sestavni element identitete. Se pravi, da je podjetje svojo strategijo, vred-
note, identiteto izrazilo prek produkta. Na tak način se je povezalo s po-
trošniki.
Vendar oblikovanja ne dojemajo zgolj kot oblikovanja produktov, vi-
dijo ga širše, kot oblikovanje storitev. Takšno opredelitev oblikovanja vi-
dijo tudi nekateri avtorji, Heskett, Juliar.
A1: »Mi pa tudi opozarjamo na vrednost produkta, zakaj to sedaj,
sploh zadnja leta, da morajo biti produkti narejeni za dolgo časa. Za mene
je tudi dober dizajn nekaj, kar gre iz generacije v generacijo in ohranja
neko vrednost. Pa predvsem zelo razmišljamo, kaj se s produktom zgodi,
ko se njegova življenjska doba izteče. Se pravi pri stolih, odkar poznam in
sem v firmi, nenehno popravljamo in servisiramo, refurbish se temu reče,
stole. Raje kot da nekaj novega prodamo. Če je stol dober, če je osnova le-
sena, se zamenja samo površinski material, vse ostalo se obdrži. S tem je
obremenitev na okolje manjša in stroški so manjši in tudi vrednost dalj
časa ostane. Tukaj, se mi zdi, imamo še veliko priložnosti v dizajnu. In to
je načeloma napisano v briefu.«
V tem vidimo tudi dolgoročnost in celovitost. Izdelek naj ne bi bil
le odraz trenutnega stanja, ampak ima vgrajene neke trajne vrednote, ki
