Page 82 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 82
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
Konkretno na primeru grafičnega oblikovanja. Internet vidim en vidik,
ko to začneš deliti z oblikovalci, ti dodajo nove rešitve, na katere ne po-
misliš. Če znaš to združiti in zapakirati, potem to funkcionira.«
Vidimo, da v podjetju D1 procesa tečeta sočasno, simultano in opa-
žajo, da takšen način dela pripelje do boljših rešitev. Zaznamo lahko na-
čin oblikovalskega mišljenja.
Oseba D1 še opisuje: »Je del ustvarjanja koncepta. Pa tudi recimo mi
je prav super pri projektu kataloga, če je prej oblikovalec, je sama komu-
nikacija. Nismo vstopali na področja. Sedaj lahko vstopim v oblikovanje,
oblikovalec k meni in rata dobro. Sedaj smo imeli koncept, da smo nas-
tavili koncept predstavitve nekega produkta na 70 odstotkov, v katalogu
in potem smo dali ven, da dobimo čim več napak, predloge, kaj bi še lah-
ko, vidimo, kaj ni razumljivo, da se tisto izboljša in zaključi. Kar pomeni,
82 da se ljudje že dosti prej začnejo učiti o nekem produktu, kako bi se, če ne
kak mesec prej.«
Iz navedenega lahko prepoznamo oblikovalsko mišljenje kot anali-
ziranje, eksperimentiranje, ovrednotenje rezultatov (Razzouk in Shutte
2012). Morda lahko rečemo, da je način form follows function del obli-
kovalskega mišljenja, ki je oblikovalcem samoumevno in priučeno v pro-
cesu izobraževanja (Johansson-Skoldberg, Woodilla in Cetinkaya 2013;
Brown 2009). Kar je bistvo tega, je opredelitev problema, začetno stanje
nezadovoljstva.
Tega se zaveda tudi oseba D1: »Ko enkrat dobiš problem in najdeš re-
šitev, je simpl od tam naprej.«
Tudi oseba D2 pravi, da je treba iti onkraj samega izdelka: »Imamo
skupine svetil, linijske in takšne in drugačne že po funkcionalnosti in po
prostoru. Ne da mi želimo v bistvu iz prostora izhajati, obrnjena logika.
Iz prostora izhajati. Zato je pač tako pomembna ta predstavitev stranki
postavljenega svetila v prostoru.«
V primeru podjetja D oblika sledi ne le tehničnim zahtevam, temveč
v to vključuje celotno končno uporabo. Se pravi, je tu element vživetja v
končnega uporabnika. Z domišljijo se načrtovalci, oblikovalci skušajo vž-
iveti in predvideti, kako bo uporabnik določen predmet uporabljal. To
prinaša dodatno, kompleksno dimenzijo v oblikovanje (Verbeek 2010). O
tem smo tudi govorili na primeru načrtovanja Slovenske ulice, kjer se je
vnaprej predvidelo drugačno vedenje in uporabniška izkušnja udeležen-
cev v prometu.
O tem govori tudi oseba A1: »In s tem smo tudi predstavili vizijo,
kaj si predstavljamo pod oblikovanjem. Jaz o pohištvu govorim, 40 let se
razen črte na papirju v pohištvu ni veliko spremenilo. Vsaj 15 let pa je že
Konkretno na primeru grafičnega oblikovanja. Internet vidim en vidik,
ko to začneš deliti z oblikovalci, ti dodajo nove rešitve, na katere ne po-
misliš. Če znaš to združiti in zapakirati, potem to funkcionira.«
Vidimo, da v podjetju D1 procesa tečeta sočasno, simultano in opa-
žajo, da takšen način dela pripelje do boljših rešitev. Zaznamo lahko na-
čin oblikovalskega mišljenja.
Oseba D1 še opisuje: »Je del ustvarjanja koncepta. Pa tudi recimo mi
je prav super pri projektu kataloga, če je prej oblikovalec, je sama komu-
nikacija. Nismo vstopali na področja. Sedaj lahko vstopim v oblikovanje,
oblikovalec k meni in rata dobro. Sedaj smo imeli koncept, da smo nas-
tavili koncept predstavitve nekega produkta na 70 odstotkov, v katalogu
in potem smo dali ven, da dobimo čim več napak, predloge, kaj bi še lah-
ko, vidimo, kaj ni razumljivo, da se tisto izboljša in zaključi. Kar pomeni,
82 da se ljudje že dosti prej začnejo učiti o nekem produktu, kako bi se, če ne
kak mesec prej.«
Iz navedenega lahko prepoznamo oblikovalsko mišljenje kot anali-
ziranje, eksperimentiranje, ovrednotenje rezultatov (Razzouk in Shutte
2012). Morda lahko rečemo, da je način form follows function del obli-
kovalskega mišljenja, ki je oblikovalcem samoumevno in priučeno v pro-
cesu izobraževanja (Johansson-Skoldberg, Woodilla in Cetinkaya 2013;
Brown 2009). Kar je bistvo tega, je opredelitev problema, začetno stanje
nezadovoljstva.
Tega se zaveda tudi oseba D1: »Ko enkrat dobiš problem in najdeš re-
šitev, je simpl od tam naprej.«
Tudi oseba D2 pravi, da je treba iti onkraj samega izdelka: »Imamo
skupine svetil, linijske in takšne in drugačne že po funkcionalnosti in po
prostoru. Ne da mi želimo v bistvu iz prostora izhajati, obrnjena logika.
Iz prostora izhajati. Zato je pač tako pomembna ta predstavitev stranki
postavljenega svetila v prostoru.«
V primeru podjetja D oblika sledi ne le tehničnim zahtevam, temveč
v to vključuje celotno končno uporabo. Se pravi, je tu element vživetja v
končnega uporabnika. Z domišljijo se načrtovalci, oblikovalci skušajo vž-
iveti in predvideti, kako bo uporabnik določen predmet uporabljal. To
prinaša dodatno, kompleksno dimenzijo v oblikovanje (Verbeek 2010). O
tem smo tudi govorili na primeru načrtovanja Slovenske ulice, kjer se je
vnaprej predvidelo drugačno vedenje in uporabniška izkušnja udeležen-
cev v prometu.
O tem govori tudi oseba A1: »In s tem smo tudi predstavili vizijo,
kaj si predstavljamo pod oblikovanjem. Jaz o pohištvu govorim, 40 let se
razen črte na papirju v pohištvu ni veliko spremenilo. Vsaj 15 let pa je že
