Page 84 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 84
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
»Tako kot bi moralo, če bi bilo prav narejeno. Zmeraj se vprašamo,
kaj lahko mi ponudimo kot rešitev, jaz sicer ne zagovarjam najbolj, da je
treba ljudi spraševati, kaj potrebujejo. Menim, da je treba opazovati in jim
ponuditi tisto, česar ne poznajo, predvsem združevati, kar mi pri pohi-
štvu delamo. Združevati neko tehnologijo, materiale za to uporabniško
izkušnjo, ampak z uvidom, kakšen je potem odnos do okolja. Zmeraj pra-
vim, da damo človeka na človeka in okolje, preden se gremo finančni ples
kaj, kje, kako, zakaj.«
Kot vidimo, so za osebo A1 pomembna vprašanja, ki vključujejo ele-
mente identitete, kdo sem, kaj sem, zakaj, kako (Monfort, Sebastián in
López 2015).
O pomenu znamčenja in uporabniške izkušnje govori A1: »Ta upo-
rabniška izkušnja ali pa service design, kako stranka pride do nas. Tukaj
84 je skladišče, nekdo, ki pride prvič, ti so iz Dubaja, jih želimo sprejeti spre-
daj, da jim neko zgodbo kot celoto predstavimo. In podjetja se tega pri nas
v Sloveniji sploh ne zavedajo. Država kot taka, da ne moreš dajati turizma
in gospodarstva narazen. Jaz k temu težim. Prvo ljudem, ko pridejo, sploh
ne kažem firme, produktov, ampak jih peljem pogledat, kakšna je Ljublja-
na, Slovenija, da vidijo kulinariko, ljudi. Če se ljudje med seboj ne pošte-
kamo, če se okoli denarja ne bomo dogovorili, itak ne bomo naredili biz-
nisa, samo če se bomo kot ljudje poštekali, imamo večjo priložnost. Mi
smo tako posle dobili, ko, ne vem, deset let nič nismo delali, potem pa se
je gospa, ki je bila že v pokoju in še angleško ni govorila, spomnila in pok-
licala in rekla, da ima podjetje, ki bi z nami delalo. Ker si je pač zapomni-
la, da se je tukaj dva dni dobro imela.«
Vidimo, da lahko gre znamčenje onkraj ozkega okvira podjetja, sto-
ritev.
Oseba A1pove: »In tudi Danci imajo v strategiji države napisano, da
so oni prepoznavni po scandinavian designu. Ko so padli ven iz peteri-
ce na svetu, so velika sredstva vložili, da so spet prišli gor. In vsi vemo,
da je to dober citat od Klinarja, da dober dizajn ustvarja srednji razred
in da dobrega dizajna nasprotno ni brez srednjega razreda, ki si to lah-
ko privošči. To je direkten vpliv na družbo in če politika tega ne razume
… Dejstvo je, da sredstva so. Porabljajo se za predstavitve, mi pa nimamo
kaj predstavit. Vedno pravimo, pojdimo dva koraka nazaj, dajmo tretjino
tega v izobraževanje, se pravi, neki dizajn management uvesti v podjetja,
tako kot smo mi.«
Primer benchmarkinga je lepo opisan na primeru Danske, kjer vidi-
mo, da gre benchmarking iz okvirja podjetja, na nacionalno raven. Dr-
žava temu prilagaja strategijo, ki je obenem skladna z identiteto države.
»Tako kot bi moralo, če bi bilo prav narejeno. Zmeraj se vprašamo,
kaj lahko mi ponudimo kot rešitev, jaz sicer ne zagovarjam najbolj, da je
treba ljudi spraševati, kaj potrebujejo. Menim, da je treba opazovati in jim
ponuditi tisto, česar ne poznajo, predvsem združevati, kar mi pri pohi-
štvu delamo. Združevati neko tehnologijo, materiale za to uporabniško
izkušnjo, ampak z uvidom, kakšen je potem odnos do okolja. Zmeraj pra-
vim, da damo človeka na človeka in okolje, preden se gremo finančni ples
kaj, kje, kako, zakaj.«
Kot vidimo, so za osebo A1 pomembna vprašanja, ki vključujejo ele-
mente identitete, kdo sem, kaj sem, zakaj, kako (Monfort, Sebastián in
López 2015).
O pomenu znamčenja in uporabniške izkušnje govori A1: »Ta upo-
rabniška izkušnja ali pa service design, kako stranka pride do nas. Tukaj
84 je skladišče, nekdo, ki pride prvič, ti so iz Dubaja, jih želimo sprejeti spre-
daj, da jim neko zgodbo kot celoto predstavimo. In podjetja se tega pri nas
v Sloveniji sploh ne zavedajo. Država kot taka, da ne moreš dajati turizma
in gospodarstva narazen. Jaz k temu težim. Prvo ljudem, ko pridejo, sploh
ne kažem firme, produktov, ampak jih peljem pogledat, kakšna je Ljublja-
na, Slovenija, da vidijo kulinariko, ljudi. Če se ljudje med seboj ne pošte-
kamo, če se okoli denarja ne bomo dogovorili, itak ne bomo naredili biz-
nisa, samo če se bomo kot ljudje poštekali, imamo večjo priložnost. Mi
smo tako posle dobili, ko, ne vem, deset let nič nismo delali, potem pa se
je gospa, ki je bila že v pokoju in še angleško ni govorila, spomnila in pok-
licala in rekla, da ima podjetje, ki bi z nami delalo. Ker si je pač zapomni-
la, da se je tukaj dva dni dobro imela.«
Vidimo, da lahko gre znamčenje onkraj ozkega okvira podjetja, sto-
ritev.
Oseba A1pove: »In tudi Danci imajo v strategiji države napisano, da
so oni prepoznavni po scandinavian designu. Ko so padli ven iz peteri-
ce na svetu, so velika sredstva vložili, da so spet prišli gor. In vsi vemo,
da je to dober citat od Klinarja, da dober dizajn ustvarja srednji razred
in da dobrega dizajna nasprotno ni brez srednjega razreda, ki si to lah-
ko privošči. To je direkten vpliv na družbo in če politika tega ne razume
… Dejstvo je, da sredstva so. Porabljajo se za predstavitve, mi pa nimamo
kaj predstavit. Vedno pravimo, pojdimo dva koraka nazaj, dajmo tretjino
tega v izobraževanje, se pravi, neki dizajn management uvesti v podjetja,
tako kot smo mi.«
Primer benchmarkinga je lepo opisan na primeru Danske, kjer vidi-
mo, da gre benchmarking iz okvirja podjetja, na nacionalno raven. Dr-
žava temu prilagaja strategijo, ki je obenem skladna z identiteto države.
