Page 114 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 114
a Zorman
tno povečajo, če je posameznik v sočasnem večprenosniškem stiku z infor-
macijo (Borello in Baldi 2007).²
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je v procesu učenja in poučeva-
nja bliskovito razširila uporaba hiperbesedila.³ Hiperbesedilo je mrežna po-
vezava znanj in informacij, ki niso urejeni zaporedno in linearno. Ta razvejana
struktura vključuje znanja in informacije tako v obliki besedila kot v obliki sli-
ke in zvoka (Porcelli in Dolci 2006).
Internet pri pouku jezika omogoča tri oblike uporabe: sporazumevanje,
dostop do informacij in učenje na daljavo (Mezzadri 2001; Quaggia 2013).
Sporazumevanje med člani skupine predstavlja pristno interaktivno učenje
in je kot tako nadgradnja uporabe multimedijskega računalnika, ki je omeje-
na na »sporazumevanje« med učečim se in programsko opremo. Stik s tujim
jezikom preko interneta je lahko posredni (elektronska pošta, posnetki) ali
neposredni (klepetalnice, videokonference). Računalnik, opremljen s spletno
kamero, omogoča sporazumevanje na daljavo med učencem tujega jezika in
rojenimi govorci in s tem izvajanje dejavnosti, ki se v razredu običajno odvija-
jo v dialogu med učenci ali med učencem in učiteljem. Učitelj spremlja dialog
med učencem in rojenim govorcem ter s tem prevzame vlogo »filtra« komu-
nikacije. Dostop do informacij preko interneta je pomembno učno sredstvo
za učence tujih jezikov. Učitelj lahko dodeli skupinsko delo, ki temelji na zbi-
ranju in kritični presoji podatkov, do katerih učenci dostopajo preko brskalni-
kov na spletnih straneh v npr. italijanščini in s katerimi izvajajo naloge (angl.
tasks), projektno delo ipd. (Quaggia 2013). Skupinsko delo zahteva sodelova-
nje med člani skupine, delitev dela, odgovornost do lastnega dela in s tem
do dela skupine ter predvsem sporazumevanja (tudi v) ciljnem jeziku. Če so
računalniki v učilnici povezani v mrežo, lahko skupine primerjajo svoje delo
z delom drugih skupin in se medsebojno vrednotijo (angl. peer-to-peer eva-
luation). Učenje na daljavo zahteva določene tehnološke rešitve, npr. mrežni
strežnik, ki je namenjen izključno izobraževalni ustanovi in na katerem učeči
se dostopajo do didaktičnega gradiva ter opisa dejavnosti, ki jih morajo iz-
vesti.⁴ Do gradiv dostopajo, ko jim to časovno najbolj ustreza, dejavnosti pa
izvedejo po predvidenem časovnem načrtu. Na strežniku učitelj lahko objavi
² Vse bolj razširjeno raziskovanje virtualne stvarnosti posamezniku omogoča veččutni stik z in-
formacijo. Tako nam mehanska oprema, npr. čelada in očala, omogoča raziskovanje virtualnega
okolja, kot da bi se nahajali neposredno v njem, npr. v letalu s simulacijo leta, v muzeju ali ga-
leriji z ogledom prostora ipd.
³ Termin »hiperbesedilo« (angl. hypertext) je prvič uporabil ameriški sociolog in filozof Theodor
Nelson leta 1965.
⁴ UP FHŠ razpolaga s spletno učilnico Moodle, do katere dostopajo izvajalci predmetov in štu-
denti, ki jih izvajalci umestijo v skupino.
112
tno povečajo, če je posameznik v sočasnem večprenosniškem stiku z infor-
macijo (Borello in Baldi 2007).²
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je v procesu učenja in poučeva-
nja bliskovito razširila uporaba hiperbesedila.³ Hiperbesedilo je mrežna po-
vezava znanj in informacij, ki niso urejeni zaporedno in linearno. Ta razvejana
struktura vključuje znanja in informacije tako v obliki besedila kot v obliki sli-
ke in zvoka (Porcelli in Dolci 2006).
Internet pri pouku jezika omogoča tri oblike uporabe: sporazumevanje,
dostop do informacij in učenje na daljavo (Mezzadri 2001; Quaggia 2013).
Sporazumevanje med člani skupine predstavlja pristno interaktivno učenje
in je kot tako nadgradnja uporabe multimedijskega računalnika, ki je omeje-
na na »sporazumevanje« med učečim se in programsko opremo. Stik s tujim
jezikom preko interneta je lahko posredni (elektronska pošta, posnetki) ali
neposredni (klepetalnice, videokonference). Računalnik, opremljen s spletno
kamero, omogoča sporazumevanje na daljavo med učencem tujega jezika in
rojenimi govorci in s tem izvajanje dejavnosti, ki se v razredu običajno odvija-
jo v dialogu med učenci ali med učencem in učiteljem. Učitelj spremlja dialog
med učencem in rojenim govorcem ter s tem prevzame vlogo »filtra« komu-
nikacije. Dostop do informacij preko interneta je pomembno učno sredstvo
za učence tujih jezikov. Učitelj lahko dodeli skupinsko delo, ki temelji na zbi-
ranju in kritični presoji podatkov, do katerih učenci dostopajo preko brskalni-
kov na spletnih straneh v npr. italijanščini in s katerimi izvajajo naloge (angl.
tasks), projektno delo ipd. (Quaggia 2013). Skupinsko delo zahteva sodelova-
nje med člani skupine, delitev dela, odgovornost do lastnega dela in s tem
do dela skupine ter predvsem sporazumevanja (tudi v) ciljnem jeziku. Če so
računalniki v učilnici povezani v mrežo, lahko skupine primerjajo svoje delo
z delom drugih skupin in se medsebojno vrednotijo (angl. peer-to-peer eva-
luation). Učenje na daljavo zahteva določene tehnološke rešitve, npr. mrežni
strežnik, ki je namenjen izključno izobraževalni ustanovi in na katerem učeči
se dostopajo do didaktičnega gradiva ter opisa dejavnosti, ki jih morajo iz-
vesti.⁴ Do gradiv dostopajo, ko jim to časovno najbolj ustreza, dejavnosti pa
izvedejo po predvidenem časovnem načrtu. Na strežniku učitelj lahko objavi
² Vse bolj razširjeno raziskovanje virtualne stvarnosti posamezniku omogoča veččutni stik z in-
formacijo. Tako nam mehanska oprema, npr. čelada in očala, omogoča raziskovanje virtualnega
okolja, kot da bi se nahajali neposredno v njem, npr. v letalu s simulacijo leta, v muzeju ali ga-
leriji z ogledom prostora ipd.
³ Termin »hiperbesedilo« (angl. hypertext) je prvič uporabil ameriški sociolog in filozof Theodor
Nelson leta 1965.
⁴ UP FHŠ razpolaga s spletno učilnico Moodle, do katere dostopajo izvajalci predmetov in štu-
denti, ki jih izvajalci umestijo v skupino.
112
