Page 59 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 59
E-učbeniki
ti z besedilom in zvokom ali s sliko in zvokom, prodornejša in se bo po vsej
verjetnosti bolje usidrala v dolgotrajni spomin (Rebolj 2008).
Strukturiranost in sistematičnost pouka. Učitelj ima pri interaktivnem pou-
ku z uporabo IKT različne vloge. Vedno bolj postaja svetovalec, opazovalec,
usmerjevalec, ki potrebuje zelo dobro pripravo, težišče neposrednega dela
v razredu pa se prenese na učenca. Po učenju prevzame vlogo evalvatorja.
Učiteljeva vloga postaja zaradi uporabe tehnologije kompleksnejša in zah-
tevnejša (Gerlič 2013).
Učitelj je tisti, ki pri strukturiranju učne poti razmisli in določi, kaj bo izvede-
no klasično in kaj spletno. Predvidena učna pot je učencem predstavljena na
vodenem učnem listu ter podprta s povezavami in z gradivi v spletni učilni-
ci. Kljub strukturirani učni poti nam spletno učno okolje omogoča tudi manj
linearno, hierarhično ali sistematično napredovanje. Učna pot tako ni strogo
zavezujoča, saj je odvisna od dinamike v skupini in predvsem od aktivnosti
posameznega učenca. Učitelj ima vlogo usmerjevalca. Preko razgovora s po-
sameznim učencem ali celotno skupino osmisli zastavljeno pot in pomaga
pri načrtovanju nadaljnjega raziskovanja oz. dela.
Ure, ko učitelj z navodili usmeri učence k branju že izdelanih e-gradiv ali
posameznih enot i-učbenika, so za učence zanimive, vendar se za tem na-
činom dela skriva nekaj pasti. Učenčeva motivacija lahko hitro upade, prav
tako pa zaradi uporabe računalnika ali tablice obstaja veliko možnosti, da si
učenci popestrijo uro z drugimi spletnozabavnimi (neizobraževalnimi) vse-
binami. Ta nevarnost se zmanjšuje, če učitelj jasno definira navodila za delo
in pričakovanja ob njegovem zaključku.
Hkrati s pastmi takšnega načina dela pa se moramo zavedati tudi njego-
vih velikih prednosti, zlasti pri razvijanju učinkovite diferenciacije v razredu,
saj lahko učenci sebi prilagajo hitrost učenja, učitelj pa lahko z navodili raz-
ličnim skupinam učencev ponudi tudi različne učne poti pri usvajanju novih
vsebin. Diferenciacija je zlasti pri urah matematike pereč problem zaradi raz-
ličnih stopenj predznanja učencev. Učitelji se s to težavo že dolgo spopadajo,
a se zdi, da jo je izjemno težko rešiti (Žakelj 2012). Tehnologija lahko učiteljem
na tem področju verjetno učinkovito pomaga.
Smiselno je, da pouk z i-učbenikom poteka v računalniški učilnici ali s ta-
blicami, pri čemer naj ima vsak učenec možnost samostojnega dela. S tem
učencem omogočimo visoko stopnjo individualizacije učnih poti. Lahko se
sicer zgodi, da bodo nekateri nekritični in lagodni učenci v začetnem obdob-
ju pogledali rešitve brez premisleka in truda, vendar je prav oblikovanje zre-
lega in odgovornega učenca z zmožnostjo samoregulacije učenja eden od
57
ti z besedilom in zvokom ali s sliko in zvokom, prodornejša in se bo po vsej
verjetnosti bolje usidrala v dolgotrajni spomin (Rebolj 2008).
Strukturiranost in sistematičnost pouka. Učitelj ima pri interaktivnem pou-
ku z uporabo IKT različne vloge. Vedno bolj postaja svetovalec, opazovalec,
usmerjevalec, ki potrebuje zelo dobro pripravo, težišče neposrednega dela
v razredu pa se prenese na učenca. Po učenju prevzame vlogo evalvatorja.
Učiteljeva vloga postaja zaradi uporabe tehnologije kompleksnejša in zah-
tevnejša (Gerlič 2013).
Učitelj je tisti, ki pri strukturiranju učne poti razmisli in določi, kaj bo izvede-
no klasično in kaj spletno. Predvidena učna pot je učencem predstavljena na
vodenem učnem listu ter podprta s povezavami in z gradivi v spletni učilni-
ci. Kljub strukturirani učni poti nam spletno učno okolje omogoča tudi manj
linearno, hierarhično ali sistematično napredovanje. Učna pot tako ni strogo
zavezujoča, saj je odvisna od dinamike v skupini in predvsem od aktivnosti
posameznega učenca. Učitelj ima vlogo usmerjevalca. Preko razgovora s po-
sameznim učencem ali celotno skupino osmisli zastavljeno pot in pomaga
pri načrtovanju nadaljnjega raziskovanja oz. dela.
Ure, ko učitelj z navodili usmeri učence k branju že izdelanih e-gradiv ali
posameznih enot i-učbenika, so za učence zanimive, vendar se za tem na-
činom dela skriva nekaj pasti. Učenčeva motivacija lahko hitro upade, prav
tako pa zaradi uporabe računalnika ali tablice obstaja veliko možnosti, da si
učenci popestrijo uro z drugimi spletnozabavnimi (neizobraževalnimi) vse-
binami. Ta nevarnost se zmanjšuje, če učitelj jasno definira navodila za delo
in pričakovanja ob njegovem zaključku.
Hkrati s pastmi takšnega načina dela pa se moramo zavedati tudi njego-
vih velikih prednosti, zlasti pri razvijanju učinkovite diferenciacije v razredu,
saj lahko učenci sebi prilagajo hitrost učenja, učitelj pa lahko z navodili raz-
ličnim skupinam učencev ponudi tudi različne učne poti pri usvajanju novih
vsebin. Diferenciacija je zlasti pri urah matematike pereč problem zaradi raz-
ličnih stopenj predznanja učencev. Učitelji se s to težavo že dolgo spopadajo,
a se zdi, da jo je izjemno težko rešiti (Žakelj 2012). Tehnologija lahko učiteljem
na tem področju verjetno učinkovito pomaga.
Smiselno je, da pouk z i-učbenikom poteka v računalniški učilnici ali s ta-
blicami, pri čemer naj ima vsak učenec možnost samostojnega dela. S tem
učencem omogočimo visoko stopnjo individualizacije učnih poti. Lahko se
sicer zgodi, da bodo nekateri nekritični in lagodni učenci v začetnem obdob-
ju pogledali rešitve brez premisleka in truda, vendar je prav oblikovanje zre-
lega in odgovornega učenca z zmožnostjo samoregulacije učenja eden od
57
