Page 82 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 82
bara Baloh
lum zaradi razvejanosti jezikovnega področja opredeljuje cilje in dejavnosti
na 4 ravneh: pri govorni vzgoji, književni vzgoji, predopismenjevanju, knjižni
vzgoji kot delu informacijskega opismenjevanja.
Dejavnosti so med seboj povezane, prav tako je jezik povezan z drugimi
področji kurikula. Vse sporazumevalne dejavnosti so del vsakdanjega življe-
nja ves čas (Kroflič 2001). Dejavnosti je mogoče izvesti v obeh starostnih ob-
dobjih, prilagoditi je treba predvsem metode in oblike dela. Z vsako dejav-
nostjo je namreč mogoče dosegati več ciljev hkrati, prav tako lahko en cilj
dosegamo z različnimi dejavnostmi (Kroflič 2001). Vloga vzgojitelja je, da pri
vseh dejavnostih daje govorni zgled, da je pri tem pozoren na svoj besedni
in nebesedni slog ter tako neposredno vpliva na razvoj otrokove jezikovne in
sporazumevalne zmožnosti.
Kot navaja Kurikulum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 18–19), se
otroci v tem obdobju učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporoči-
la drugih. Jezikovne dejavnosti so povezane z vsemi jezikovnimi ravninami: s
fonološko, z morfološko, leksikalno, s skladenjsko-pomensko (in pragmatič-
no), razvoj jezika pa je naravno vpleten v vsa področja dejavnosti.
Otroci se učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in pripovedova-
nja literarnih besedil, ob poslušanju glasnega branja odraslih, s pripovedo-
vanjem, z opisovanjem, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah,
izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju otrok od otrok, in sicer v različnih
socialnih igrah, pravljicah, izštevankah, rimah, šaljivkah, ugankah itn., ki so
preživele skozi generacije kot skupna lastnina.
Prav tako pomembno je zbliževanje s knjigo kot pisnim prenosnikom, tudi
kot virom informacij. Pri tem gre predvsem za rabo raznih otroških priročni-
kov, slovarjev, leksikonov ipd. ter zgodnje navajanje nanjo. Gre za to, da otro-
ka že zelo zgodaj navajamo, kako in kje pridobiti informacije in kako te infor-
macije preudarno in ustvarjalno uporabiti. Otroke navajamo tudi, da začnejo
kritično in neodvisno uporabljati informacije, da se navajajo na razumevanje,
kako in zakaj so nam določene informacije ponujene, in da začnejo spozna-
vati njihovim kognitivnim sposobnostim in razvojni stopnji primerne žanre
ter njihove zakonitosti.
Gledano širše je vključevanje otrok v pisno kulturo pomembna sestavina
demokratizacije družbe. Otroci morajo imeti možnost, da jih na njim ustre-
zen način seznanimo z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, predstavimo razli-
ke med socialnimi zvrstmi ali registri (knjižno : neknjižno), jeziki, jezikovnimi
skupinami itn. Pri otrocih, ki jim slovenščina ni materni jezik, mora vrtec pri-
spevati k oblikovanju dobre podlage za kolektivno dvojezičnost na narodno-
stno mešanih območjih v Slovenski Istri in Prekmurju ter podlage za posame-
80
lum zaradi razvejanosti jezikovnega področja opredeljuje cilje in dejavnosti
na 4 ravneh: pri govorni vzgoji, književni vzgoji, predopismenjevanju, knjižni
vzgoji kot delu informacijskega opismenjevanja.
Dejavnosti so med seboj povezane, prav tako je jezik povezan z drugimi
področji kurikula. Vse sporazumevalne dejavnosti so del vsakdanjega življe-
nja ves čas (Kroflič 2001). Dejavnosti je mogoče izvesti v obeh starostnih ob-
dobjih, prilagoditi je treba predvsem metode in oblike dela. Z vsako dejav-
nostjo je namreč mogoče dosegati več ciljev hkrati, prav tako lahko en cilj
dosegamo z različnimi dejavnostmi (Kroflič 2001). Vloga vzgojitelja je, da pri
vseh dejavnostih daje govorni zgled, da je pri tem pozoren na svoj besedni
in nebesedni slog ter tako neposredno vpliva na razvoj otrokove jezikovne in
sporazumevalne zmožnosti.
Kot navaja Kurikulum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 18–19), se
otroci v tem obdobju učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporoči-
la drugih. Jezikovne dejavnosti so povezane z vsemi jezikovnimi ravninami: s
fonološko, z morfološko, leksikalno, s skladenjsko-pomensko (in pragmatič-
no), razvoj jezika pa je naravno vpleten v vsa področja dejavnosti.
Otroci se učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in pripovedova-
nja literarnih besedil, ob poslušanju glasnega branja odraslih, s pripovedo-
vanjem, z opisovanjem, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah,
izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju otrok od otrok, in sicer v različnih
socialnih igrah, pravljicah, izštevankah, rimah, šaljivkah, ugankah itn., ki so
preživele skozi generacije kot skupna lastnina.
Prav tako pomembno je zbliževanje s knjigo kot pisnim prenosnikom, tudi
kot virom informacij. Pri tem gre predvsem za rabo raznih otroških priročni-
kov, slovarjev, leksikonov ipd. ter zgodnje navajanje nanjo. Gre za to, da otro-
ka že zelo zgodaj navajamo, kako in kje pridobiti informacije in kako te infor-
macije preudarno in ustvarjalno uporabiti. Otroke navajamo tudi, da začnejo
kritično in neodvisno uporabljati informacije, da se navajajo na razumevanje,
kako in zakaj so nam določene informacije ponujene, in da začnejo spozna-
vati njihovim kognitivnim sposobnostim in razvojni stopnji primerne žanre
ter njihove zakonitosti.
Gledano širše je vključevanje otrok v pisno kulturo pomembna sestavina
demokratizacije družbe. Otroci morajo imeti možnost, da jih na njim ustre-
zen način seznanimo z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, predstavimo razli-
ke med socialnimi zvrstmi ali registri (knjižno : neknjižno), jeziki, jezikovnimi
skupinami itn. Pri otrocih, ki jim slovenščina ni materni jezik, mora vrtec pri-
spevati k oblikovanju dobre podlage za kolektivno dvojezičnost na narodno-
stno mešanih območjih v Slovenski Istri in Prekmurju ter podlage za posame-
80
