Page 88 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 88
bara Baloh
povezava bralne zmožnosti z bralnimi navadami učencev, njihovim stališčem
do branja nasploh in branjem za zabavo.
Izhajajoč iz navedenega smo se v okviru projekta Razvijanje IKT, ki se je iz-
vajal na Univerzi na Primorskem, v študijskem letu 2017/2018 pri predmetih
Didaktika slovenščine 1 in Pismenost na Pedagoški fakulteti s študenti Raz-
rednega pouka posvetili obravnavi neumetnostnega besedila ob podpori
IKT in opismenjevanju z IKT.
Pri predmetu Didaktika slovenščine 1 smo se posvetili obravnavi neume-
tnostnega besedila, pri tem pa izhajali iz ugotovitev N. Kreuh, ki meni, da digi-
talno branje ni več branje z ekrana, temveč gre za vsebine, ki se prikazujejo in
so skrite v tem ekranu (Miklavčič in Barle Lakota 2014). Tudi digitalno pisanje,
tako N. Kreuh (Miklavčič in Barle Lakota 2014), ni več pisanje, ampak ustvarja-
nje besedil, ki so drugačna. Teksti niso več teksti iz našega analognega sveta
in vsi se prilagajamo na drugačnost (opomba avtorice: tudi študenti, s kate-
rimi smo sodelovali, so že uporabniki in ustvarjalci tovrstnih novih besedil).
Ugotovili smo, da se v skladu z novimi pogledi na besedila poraja potreba po
redefiniranju bralne pismenosti. N. Kreuh opozarja, da nove besedilne vrste
in oblike niso več samo besedilne, ampak večmedijske (taka besedila ime-
nujejo tudi hibridna besedila), kar z vidika branja in bralnih strategij predsta-
vlja veliko spremembo (Miklavčič in Barle Lakota 2014). O redefiniranju bralne
pismenosti in večkodnih besedilih govori s stališča jezikoslovja tudi S. Starc
(2017). Besedila, tako Starc (2017), grajena iz znakov jezikovnih in nejezikovnih
sistemov, imenujemo večkodna. Kot meni Halliday (1997 v Starc 2017), ob vsa-
kem sporazumevanju nastaja besedilo, ki ga lahko sestavljajo samo jezikovni
znaki ali tudi nejezikovni znaki). Orodja za analizo, razumevanje in tvorjenje
večkodnih besedil, tako S. Starc (2017), nam ponuja vizualna slovnica (Kress
and van Lueween 1996), ki izhaja iz Hallidayevega pojmovanja besedila in
jezika ter ustvarjanja pomena. Kot navaja S. Starc (2017), sta Kress in Luewe-
en ustrezno slikovnemu iz sistemsko-funkcijske slovnice ustvarila možnost
konsistentne analize v večkodnem besedilu prisotnih besednih in slikovnih
semiotskih sredstev, kar nudi trdnejšo utemeljitev nastajanja pomena v teh
besedilih, kjer se pomen ustvarja v interakciji med kodi.
Pri sprejemanju in tvorjenju digitalnih besedil gre tudi za redefinicijo bral-
nih strategij. Branje tovrstnih besedil namreč ni več linearno in to je, kot me-
ni N. Kreuh (Miklavčič in Barle Lakota 2014), z vidika drugačnih motivacijskih
odzivov pomembno. Kot navaja S. Tancig (2016), poglobljeno branje z digi-
talizacijo upada. Povsod se srečujemo s skrajšanimi besedili, s povzetki, z že
v naprej pripravljenimi odgovori, ki ne zahtevajo daljše pozornosti in vztraj-
nosti. Čeprav ima lahko digitalno besedilo določene prednosti, tako S. Tancig
86
povezava bralne zmožnosti z bralnimi navadami učencev, njihovim stališčem
do branja nasploh in branjem za zabavo.
Izhajajoč iz navedenega smo se v okviru projekta Razvijanje IKT, ki se je iz-
vajal na Univerzi na Primorskem, v študijskem letu 2017/2018 pri predmetih
Didaktika slovenščine 1 in Pismenost na Pedagoški fakulteti s študenti Raz-
rednega pouka posvetili obravnavi neumetnostnega besedila ob podpori
IKT in opismenjevanju z IKT.
Pri predmetu Didaktika slovenščine 1 smo se posvetili obravnavi neume-
tnostnega besedila, pri tem pa izhajali iz ugotovitev N. Kreuh, ki meni, da digi-
talno branje ni več branje z ekrana, temveč gre za vsebine, ki se prikazujejo in
so skrite v tem ekranu (Miklavčič in Barle Lakota 2014). Tudi digitalno pisanje,
tako N. Kreuh (Miklavčič in Barle Lakota 2014), ni več pisanje, ampak ustvarja-
nje besedil, ki so drugačna. Teksti niso več teksti iz našega analognega sveta
in vsi se prilagajamo na drugačnost (opomba avtorice: tudi študenti, s kate-
rimi smo sodelovali, so že uporabniki in ustvarjalci tovrstnih novih besedil).
Ugotovili smo, da se v skladu z novimi pogledi na besedila poraja potreba po
redefiniranju bralne pismenosti. N. Kreuh opozarja, da nove besedilne vrste
in oblike niso več samo besedilne, ampak večmedijske (taka besedila ime-
nujejo tudi hibridna besedila), kar z vidika branja in bralnih strategij predsta-
vlja veliko spremembo (Miklavčič in Barle Lakota 2014). O redefiniranju bralne
pismenosti in večkodnih besedilih govori s stališča jezikoslovja tudi S. Starc
(2017). Besedila, tako Starc (2017), grajena iz znakov jezikovnih in nejezikovnih
sistemov, imenujemo večkodna. Kot meni Halliday (1997 v Starc 2017), ob vsa-
kem sporazumevanju nastaja besedilo, ki ga lahko sestavljajo samo jezikovni
znaki ali tudi nejezikovni znaki). Orodja za analizo, razumevanje in tvorjenje
večkodnih besedil, tako S. Starc (2017), nam ponuja vizualna slovnica (Kress
and van Lueween 1996), ki izhaja iz Hallidayevega pojmovanja besedila in
jezika ter ustvarjanja pomena. Kot navaja S. Starc (2017), sta Kress in Luewe-
en ustrezno slikovnemu iz sistemsko-funkcijske slovnice ustvarila možnost
konsistentne analize v večkodnem besedilu prisotnih besednih in slikovnih
semiotskih sredstev, kar nudi trdnejšo utemeljitev nastajanja pomena v teh
besedilih, kjer se pomen ustvarja v interakciji med kodi.
Pri sprejemanju in tvorjenju digitalnih besedil gre tudi za redefinicijo bral-
nih strategij. Branje tovrstnih besedil namreč ni več linearno in to je, kot me-
ni N. Kreuh (Miklavčič in Barle Lakota 2014), z vidika drugačnih motivacijskih
odzivov pomembno. Kot navaja S. Tancig (2016), poglobljeno branje z digi-
talizacijo upada. Povsod se srečujemo s skrajšanimi besedili, s povzetki, z že
v naprej pripravljenimi odgovori, ki ne zahtevajo daljše pozornosti in vztraj-
nosti. Čeprav ima lahko digitalno besedilo določene prednosti, tako S. Tancig
86
