Page 362 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 362
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
jasno razvidno zvezo z izbranim sporedom: izbrani »šopek« oper predsta-
vlja cvetober Slovanstva, ki bo kazalo »pravo« smer v prihodnost. Poliča za-
nese celo tako daleč – ali pa ga je moralo zanesti – da citira definicijo sov-
jetskega proletkulta iz leta 1919: »Glasba mora biti neločljiv del proletarske
kulture, ker je najčistejši izraz notranjega duhovnega življenja, najmočnejše
sredstvo za organizacijo in čutenje volje množic, velika sila v preoblikova-
nju človeka!« Zelo jasno je torej izpostavljena želja, da bi se prek kulture oz.
umetnosti vplivalo na človeške množice in v tem lahko zelo jasno odčitamo
željo po izrabljanju opere v politično-propagandne namene.
Toda prva operna sezona, ukrojena po slovanskih »tonih«, in pa gleda-
liški list z maršalovo sliko (slednjo gre najbrž razumeti v povezavi z likom
opernega junaka kneza Igorja, velikega vodje in moralnega zmagovalca) in
dvema izrazito politično obremenjenima tekstoma ostajata skorajda popol-
ni izjemi v nadaljnjem delovanju ljubljanskega opernega gledališča. V gle-
daliških listih ni več zaslediti »izletov« v propagandistično-politične vode,
že sezona 1946–1947 pa je prinesla bolj uravnotežen repertoar: nadaljevala
se je sicer ruska rdeča nit z Glinkovim Ivanom Suzaninom, ki je zopet po-
nujal možnosti za politične interpretacije, tudi Poličeva opera Mati Jugo-
vičev sugerira na širši jugoslovanski nacionalni kontekst,13 vendar pa takih
podtonov ne nosi izvedena Švarova opera Veronika Deseniška, še manj pa
stalnici iz železnega repertoarja Pikova dama in La Bohème, zanimiv pa je
tudi izbor za baletno predstavo, ki je poleg Igre kart Stravinskega vključe-
vala še Prometejeva bitja – vsaj posredno se je tako prek Beethovna (nasled-
nje leto je sledila izvedba njegovega Fidelia) na odre »vrnila« tudi nemška
umetnost. Če je možno nagibanje k ruskemu repertoarju še v obrisih od-
čitati tudi iz časa Hubadovega vodenja Opere (1948–1951) – v sezoni 1948–
1949 izvedejo kar dve operi M. Musorgskega Soročinski sejem in Boris Go-
dunov – pa takšna geopolitična pobarvanost popolnoma izgine s sezono
1951/52, ko direktorske vajeti prevzame Valens Vodušek.
Za Voduškovo (1951–1955) in nato tudi Švarovo obdobje (1956–1958)14 je
bilo značilno nacionalno in slogovno uravnoteženje repertoarja ljubljanske
13 Na to opozarja v svojem prispevku »Ob krstni predstavi nove slovenske opere« Smil-
jan Samec, »Poličeva ‚Mati Jugovičev‘ [...] ni zamišljena kot ljudska opera, temveč kot
jugoslovanska nacionalna, velika opera.« Gl. Gledališki list, SNG v Ljubljani, Opera
1950–19/51, št. 6, 153–156.
14 Vmesno leto je Opera v vajetih opernega dramaturga Smiljana Samca, ki pa zgolj
opravlja zgolj funkcijo nekakšnega »vršilca dolžnosti«. Prim.: Henrik Neubauer,
»Slovensko narodno gledališče Ljubljana«, v Enciklopedija Slovenije, zv. 12 (Ljubl-
jana: Mladinska knjiga, 1998), 64–68.
360
jasno razvidno zvezo z izbranim sporedom: izbrani »šopek« oper predsta-
vlja cvetober Slovanstva, ki bo kazalo »pravo« smer v prihodnost. Poliča za-
nese celo tako daleč – ali pa ga je moralo zanesti – da citira definicijo sov-
jetskega proletkulta iz leta 1919: »Glasba mora biti neločljiv del proletarske
kulture, ker je najčistejši izraz notranjega duhovnega življenja, najmočnejše
sredstvo za organizacijo in čutenje volje množic, velika sila v preoblikova-
nju človeka!« Zelo jasno je torej izpostavljena želja, da bi se prek kulture oz.
umetnosti vplivalo na človeške množice in v tem lahko zelo jasno odčitamo
željo po izrabljanju opere v politično-propagandne namene.
Toda prva operna sezona, ukrojena po slovanskih »tonih«, in pa gleda-
liški list z maršalovo sliko (slednjo gre najbrž razumeti v povezavi z likom
opernega junaka kneza Igorja, velikega vodje in moralnega zmagovalca) in
dvema izrazito politično obremenjenima tekstoma ostajata skorajda popol-
ni izjemi v nadaljnjem delovanju ljubljanskega opernega gledališča. V gle-
daliških listih ni več zaslediti »izletov« v propagandistično-politične vode,
že sezona 1946–1947 pa je prinesla bolj uravnotežen repertoar: nadaljevala
se je sicer ruska rdeča nit z Glinkovim Ivanom Suzaninom, ki je zopet po-
nujal možnosti za politične interpretacije, tudi Poličeva opera Mati Jugo-
vičev sugerira na širši jugoslovanski nacionalni kontekst,13 vendar pa takih
podtonov ne nosi izvedena Švarova opera Veronika Deseniška, še manj pa
stalnici iz železnega repertoarja Pikova dama in La Bohème, zanimiv pa je
tudi izbor za baletno predstavo, ki je poleg Igre kart Stravinskega vključe-
vala še Prometejeva bitja – vsaj posredno se je tako prek Beethovna (nasled-
nje leto je sledila izvedba njegovega Fidelia) na odre »vrnila« tudi nemška
umetnost. Če je možno nagibanje k ruskemu repertoarju še v obrisih od-
čitati tudi iz časa Hubadovega vodenja Opere (1948–1951) – v sezoni 1948–
1949 izvedejo kar dve operi M. Musorgskega Soročinski sejem in Boris Go-
dunov – pa takšna geopolitična pobarvanost popolnoma izgine s sezono
1951/52, ko direktorske vajeti prevzame Valens Vodušek.
Za Voduškovo (1951–1955) in nato tudi Švarovo obdobje (1956–1958)14 je
bilo značilno nacionalno in slogovno uravnoteženje repertoarja ljubljanske
13 Na to opozarja v svojem prispevku »Ob krstni predstavi nove slovenske opere« Smil-
jan Samec, »Poličeva ‚Mati Jugovičev‘ [...] ni zamišljena kot ljudska opera, temveč kot
jugoslovanska nacionalna, velika opera.« Gl. Gledališki list, SNG v Ljubljani, Opera
1950–19/51, št. 6, 153–156.
14 Vmesno leto je Opera v vajetih opernega dramaturga Smiljana Samca, ki pa zgolj
opravlja zgolj funkcijo nekakšnega »vršilca dolžnosti«. Prim.: Henrik Neubauer,
»Slovensko narodno gledališče Ljubljana«, v Enciklopedija Slovenije, zv. 12 (Ljubl-
jana: Mladinska knjiga, 1998), 64–68.
360
